Kya
Temna stran
Demonka
demons... <3
Posts: 161
|
Post by Kya on Jun 27, 2007 21:33:02 GMT 2
V grašèimi se ne dogaja niè posebnega. Tukaj se ne potika dosti ljudi, saj obstaja nevarnost, da ti strop v trenutku zgrmi na glavo. Seveda pa se radovedneži tej skrivnostni grašèini nemorejo upreti. Èe jo podrobneje razišèeš, lahko v njej odkriješ razne spalnice, napol porušeno kuhinjo, kapelico, prestolno dvorano,......... Èe se spustimo v kleti, pa se tam dogaja drugaèna zgodba. Vhod je izjemno težko najti. Muèilnice, jeèe, dvorane za žrtvovanje, in dvorana z oltarji, posveèenimi hudièu in bogovom teme ter zla. Neznano kje v labirintu teh soban pa se nahaja izredno skrivna sobana, kjer se nahaj amig za unièitev svetle in temne strani. ta soba je izredno dobro zašèitena, in vanjo lahko pridejo le Izbranci: Resnièni, iskreni prijatelji, ki bi drug za drugega dali vse, ali pa par, ki se med seboj brezpogojno in najbolj ljubi. Vendar morajo ti, preden vstopijo, priti skozi razne preizkušnje, ki so zelo zahtevne. Najlažjo pot pa ima èlovek z Èistim Srcem.
|
|
Kya
Temna stran
Demonka
demons... <3
Posts: 161
|
Post by Kya on Jun 27, 2007 21:50:42 GMT 2
Kya se je odravila raziskat še neraziskano obmoèje: Staro Grašèino. Že ime se ji je zdelo vznemirljivo, drugaèe pa je hotela videti prav ves Sunnydale. Ko je prispela do vhoda so ji šli skozi hrbet mravljinci. Poèutila se je zelo nelagodno, hkrati pa razburljivo in radovedno. Videla je velika kovana vrata, ki so bila še vedno trdna in so ponosno branila vhod. Pritisnila je na kljuko in jih odprla. Vanjo je butnil vonj po starem, strohnelem. Da v grašèini že celo veènost ni bilo nobenega boiskovalca je prièala debela odeja prahu, ki jo je videla, kamorkoli se je obrnila. Kaya seje podala na raziskovanje prtlièja.
|
|
Kya
Temna stran
Demonka
demons... <3
Posts: 161
|
Post by Kya on Jun 28, 2007 21:00:57 GMT 2
Ko je stopila v zgornje nadstropje, jo je spreletel srh. Na hodniku so se, 3m pred vrati, zaèenjale stopinje. Srce ji je zaèelo hitreje biti. Hodila je po teh stopinjah, dokler ni prišla do vrat, ki niso bila v tako dobrem stanju kot tista vhodna. Vrata so bila rahlo odprta in skozi špranjo je svetil šibak pramen svetlobe, ki ga je oddajala sveèa. Dolgo je stala pred vrati, saj jo je nekaj, kar je bilo malce podobno strahu, ohromilo. Pemišljevala je, ali naj vstopi, ali gre raziskovat drugam, saj je bila grašèina dovolj velika. V soju svetlobe, ki je prihajala od sveè v sobi, je na vratih opazila napis: ''Sobe Grofa.......'' Zadnja beseda je bila tako popaèena, da se je ni dalo razbrati. Še tisti trenutek, ko je prebrala napis, se je odloèila, da vstopi.
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jul 16, 2007 17:37:01 GMT 2
To noč je bila stara graščina osvetljena z žarečo srebrnino polne lune, ki je kraljevala sredi povsem jasnega neba, okrašenega z nekaterimi zvezdami, ki so še premogle toliko svetlobe, da so v mesečini dovolj opazno izstopale. Vse je bilo mirno in v brezveterju ni bilo moč slišati niti najnežnejšega šelestenja listja. Zdelo se je, kot da je ta kraj utonil v večen mrtvaški spanec - in Scar je bil zadovoljen nad tem, da je s svojimi koraki vse to lahko uničil. Odrinil je težka vhodna vrata, da je vanj butnila tema zadušljive notranjosti. Brez obotavljanja ali kakršne koli raziskovalske žilice je zakorakal naprej, da se je njegova temačna postava zlila z vsebino zapuščene graščine. Mirni koraki so ga vodili naprej skozi visok obokast hodnik, katerega so na vsake toliko razsvetljevali prameni goste mesečine, ki so se uspeli prebiti skozi nekatere odprtine. Scarjev žareč pogled je rezal skozi temo, medtem ko se je njegova desnica krčevito oprijemala bodala, ki se je pod svetlobo lačno zalesketalo - ljubil je noči, ko je lahko v miru preganjal vampirje. ((Lucianna? ))
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 16, 2007 18:26:28 GMT 2
Lucianna, spremenjena v zver, se je gnala po stezi, ki je vodila do graščine. Njeni očesi sta bili bolj črni od noči, toda za njima je gorel tolikšen ogenj sovraštva, da je tem trenutku ne bi mogla ustaviti nobena sila na svetu. Tam je bil. Moral je biti tam. Njegovemu vonju je sledila že vse od pokopališča in bolj ko se mu je bližala, bolj je v njej naraščala želja, da bi ga razmesarila in mu s silo iztrgala srce, ki ga je podaril tistemu odvratnemu človeškemu izmečku. Biti bi moralo njeno, samo njeno in tudi bo, pa čeprav bi mu ga morala zato iztrgati iz prsi z lastnimi zobmi... Opojena s to edino željo se je splazila skozi vhod v graščino in tiho kakor senca sledila njegovim nevidnim stopinjam. Bil je blizu, tako blizu... on, edini, ki ga je sovražila bolj od svojega prekletega življenja. In bolj od mesečine... Nenadoma je obstala in se s pogledom pribila na temno postavo, ki je hodila navzdol po hodniku. Bil je Scar. Poblaznelo sovraštvo, ki je naraščalo v Lucianni že vse, od kar ga je zapustila je doseglo svoj višek in ni ga več mogla zadrževati. Zarjovela je in se vrgla naprej, slepa za vse drugo razen za demona, ki je ponovno vstal iz pepela njenega njenega raztrganega srca. Začutila je, kako se je opotekel pod silo napada in kako so se njeni kremplji zasadili globoko v njegove rame. Zarila jih je še globlje, da je iz ran brizgnila kri in zaslepile črne oči morilskega stvora, ki je bil nekoč Lucianna.
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jul 16, 2007 18:54:50 GMT 2
Scar je obstal, ko je mrtvaško tišino nenadoma pretrgal zverinski krik in napolnil prazen hodnik z nedoumljivim zvokom grozečega besnenja. In čeprav bi se mnogim zdel le navaden pošastni krik, ki pospremi zverino v svoj napad, je Scarja bolj zdrznilo to, kar se je skrivalo v globinah tega glasu. Lucianna. Je bilo prvo, kar je prešinilo njegove misli, potem pa se je zasukal nazaj, da bi uzrl tega napadalca – a žal že prepozno. Volkodlakinja se je v trenutku pognala nanj in pri uničujočem besu zapičila vanj svoje kremplje ter ga podrla po trdih hladnih tleh. Bodalo, katerega je še pred nekaj sekundami stiskal v pesti, je zapuščeno zarožljalo v temo, Scarjeve roke pa so se grabežljivo oprijele Lucianninega volčjega vratu. Stisnil je zobe, da bi skoznje iztisnil nepričakovano bolečino, pri tem pa vnel svoj demonski pogled, ki je zažarel v nečisti jezi – sovražil je to bitje pred seboj, ki je vedno znova uničevalo Lucianno. In sedaj – po tem kar ji je sam storil – njene duše ne bo mogel več doseči na način, kot je to storil nekoč. Zver je bila veliko močnejša in odločnejša kot pred enim letom, vendar pa je bila luna tudi to noč na Scarjevi strani. Zarenčal je skozi svoje človeške zobe, še bolj poprijel za volkodlakinjovo ovratno dlako in jo prevrnil na hrbet. Ravno v tem pa se je sam spremenil v svojo volčjo podobo, ki se je sedaj zlita s temo hodnika nasršila proti napadalki, nato pa urno odskočil od nje ter si s tem pridobil kakih deset metrov prostora. Zadihan zaradi presenečenosti se je črn volk postavil v obrambni položaj, nekoliko sklonil glavo in z besnim pogledom svareče zarenčal proti zverini pred njim. ''Ne prisili me, da te ranim,'' je segel s svojimi mislimi v njene čeprav je dvomil v to, da bodo tej pošasti besede lahko segle do srca – ne, ko pa so bili njegovi najdragocenejši koščki za vedno izgubljeni nekje v najtemnejših kotičkih njegove lastne demonske duše.
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 16, 2007 21:17:58 GMT 2
Zver je začutila, kako so se Scarjeve roke oprijele njenega vratu in kriknila je v bolečini, ko so se dotaknile križa. Toda njeni kremplji vseeno niso popustili niti takrat, ko se je v njegovih očeh prižgal demonski sijaj in ko jo je pričel dušiti. Ogenj njegove duše jo je sežigal, da je podžgana od bolečine vzplamtela v še večjem sovraštvu. Ugriznila je proti njegovemu vratu, toda ravno v tistem trenutku se je njegova osovražena človeška podoba spremenila v temni volčji obris demona, ki ga je Lucianna nekoč ljubila. Volk je odskočil od nje in se bliskovito pripravil na ponovni napad, kakor bi vedel, da mu zver, ki je uničevala Lucianno ne bo prizanašala nikoli več. Besede njegovih misli so votlo odzvanjale v praznini, kjer je nekoč trepetalo Luciannino srce in se sprevrgle v okruten odmev. "Prisili me, da te ranim..." "Pa me rani, ubij me!!" je zakričala v odgovor zver. "Rekla sem, da te ne bom nikoli zapustila in te tudi nikoli ne bom!! Poginil boš z menoj!" Še isti hip se je ponovno zagnala v volka in njun boj je začel postajati vse bolj zverniski. S kremplji mu je raztrgala vsako ped trupa, kar jo je mogla doseči, da je kmalu krvavel iz nekaj globokih ran, toda zver vseeno ni odnehala. Ponovno ga je prevrnila v znak in mu zasadila kremplje naravnost v prsni koš, da se mu je ponovno odprla rana, ki si mu nikoli ni povsem zacelila. Rana na srcu. Volkodlakinjine oči so zažarele v pogubnem sijaju. Bilo je njeno.
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jul 16, 2007 22:09:11 GMT 2
Zgroženo v sebi je opazoval, kako je zver pred njim iz trenutka v trenutek rasla v svoji krvoločnosti, in dokončno sprevidel, po čem je tako hrepenela. Začutil je divje razbijanje svojega srca, ki je bilo v nerazumljivem strahu pred prihajajočo usodo, katero mu je prinašala poblaznela zver. ''Tega ti ne bom dovolil,'' je še odvrnil, v tistem pa se je Luciannina volkodlačja postava ponovno zagnala vanj. Ne bom te ranil… Ne bom te ranil… so odzvanjale besede po njegovi prazni duši, ki se v nenadnem kaosu ni več znašla. Srce je bilo v strahu, hlastalo po življenju, medtem ko si je nekaj drugega želelo le to, da bi mu ga lahko za vedno iztrgala. Branil se je njenih napadov, vendar pa dokaj neuspešno, kajti glas znotraj glave ga je še vedno držal nazaj. Ne bom te ranil… Upiral se ji je le toliko, da je ubranil tiste najhujše udarce, vendar pa ga je tak način kmalu spravil nazaj na trda tla. Bolečina, ki je razparala njegov prsni koš, je za trenutek povsem zameglila njegov um. Kremplji, ki so se zarili v njegove prsi, so zarezali vanj mnogo huje kot vse prej pridobljene rane skupaj. Začutil je, kako se je brazgotina preko njegovega srca zopet razprla in kako je pod njo dolgo zadrževana kri počasi in zmagoslavno spolzela na plano in napojila njegovo črno dlako. Scar je v tem izpustil tih volčji krik, ki je odnašal bolečino ranjene živali, njegov solzen pogled pa je segel navzgor k Lucianni, ki je krvoželjno zrla proti njegovemu krvavečemu telesu. ''Ne moreš ga imeti…'' je iztisnil skozi prijem notranje bolečine, potem pa se ponovno prelevil nazaj v človeško podobo. Še v istem trenutku je zgrabil Luciannine prednje noge, ki so se zažirale v njegovo telo in jih z eno samo silno kretnjo dvigni v zrak, nato pa njeno celo telo zalučal v stran ob steno. Njegova fizična demonska moč je bila kljub vsem ranam še vedno nedotaknjena. V trenutku se je spet pobral nazaj na noge in se zadihano ozrl k Lucianni, s pogledom, ki ni izdajal ničesar. Moral jo je nekako ustaviti, pri tem pa je nikakor ni želel raniti. Kajti pod kožo te zverine je bila navsezadnje še vedno samo človek. V enem samem skoku se je spet prelevil nazaj v volčjo podobo, nato pa se v nekoliko opešanem teku pognal naprej po hodniku, a vseeno dovolj hitro, da se je njegova črna podoba še pred dosegom Lucianninega pogleda izgubila v temi naslednje velike temačne sobane, ki se je skrivala za visokimi črnimi vrati tam na koncu sedaj krvavega hodnika.
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 17, 2007 8:06:34 GMT 2
Lucianna je v vedno silnejši norosti zmagoslavja opazovala, kako se je tista rana končno odprla in se pričela pojiti s krvjo. Pod njo je že skoraj lahko čutila bitje njegovega srca, srca, ki si ga je želela uničiti bolj kot karkoli drugega na svetu. Ker je ljubilo. Volk pod njenimi kremplji je kriknil in Lucianna je ujela njegov ranjeni pogled. Samo za hip in vendar dovolj, da je zasužnjeno bitje v njej prestrašeno zakričalo, zver pa je popadel še večji bes. Ni mogla, ni prenesla pogleda na njegove oči! Morala mi jih bo izpraskati, tako kot srce... Amapk, zakaj se ni branil? Zakaj je ni hotel raniti?! Volkodlakinja je morilsko zarenčala in ga pričela ponovno mesariti, toda tedaj se je kakor bi trenil spremenil v človeka in jo z demonsko močjo odrinil od sebe, da je udarila ob steno. Pogled ji je za hip zameglila bolečina in trdo je priletela na tla. Zakaj mi ga braniš?! je v obupu zakričala njena duša. Vem, da si si ga hotel nekoč iztrgati tudi sam, vem! Samo jaz ga sovražim bolj, kot si ga nekoč sovražil ti in samo jaz ga lahko uničim! Moje je!! Volkodlakinja se je pobrala, toda njen rdečerjavi kožuh je bil še vedno brez praske, medtem ko je črni volk že pošteno krvavel, pa čeprav bi jo tudi sam s takšno lahkoto ranil... Njegovo priznašanje je obnorevalo Lucianno bolj kot karkoli drugega. Divje se je ozrla okoli sebe, toda na hodniku so se lesketale le še kaplje krvi, pomešane s kosi črne dlake, Scar pa je izginil. Volkodlakinja je zatulila in se pognala navzdol po hodniku, kakor bi jo gnal vihar. Ne bo ji pobegnil! Ne dokler mu ne iztrga srca in ga ne utopi v lastni krvi! Prišla je do konca hodnika iz se zagnala skozi vrata temačne sobane, ki je zevala za njimi. Sledila je njegovemu vonju, pomešanim z močnim vonjem po krvi in njene oči so prebadala sence, da bi ga našle. Nenadoma se ji je zazdelo, da se ji je iz ene od njih zableščalo nasproti dvoje ognjenih oči. Luciannin živalski pogled se je napolnil s črnino in nevidna sila jo je kakor zverinski krik ponesla proti plamenoma njegove osovražene duše. Vedela je, da je na njen napad pripravljen, toda bilo ji je vseeno. "Zakaj se ne braniš in me nočeš raniti? Bi res rad umrl tako zlahka? Ne verjamem, da boš svoji ljubezni s tem naredil kakšno veliko uslugo," se mi je posmehovalo morilsko bitje. Volkodlakinjine čeljusti so se med zaletom razklenile v višini njegovega vratu, odločene, da zagrizejo vanj in ga nikoli več ne izpustijo, vse dokler mu ne izteče poslednja kaplja krvi...
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jul 17, 2007 10:39:03 GMT 2
Počakal je v eni izmed senc, ki so ždele v tej sobani, in skušal pomiriti razbijanje svojega krvavečega srca. Številne rane so ga skelele v temi, kajti do njega se ni uspel prebiti niti en sam samcat žarek mesečine. Stisnil se je k steni, da je nanjo lahko naslonil svoje razbolelo telo, usmeril pogled proti vratom sobe in pri plitkem dihanju čakal na Lucianno. Ko jo je opazil in ko se je spet napotila proti njemu, se je v njegovih očeh prižgal ledenomrzel žar odločnosti. ''Ker tvojega početja ne more ustaviti drugega kakor smrt, to pa bi bilo v nasprotju s tem, kar sem zate vedno počel.'' Bil sem poleg, da bi te ščitil in nazadnje ranil tvoje srce. Telesne bolečine ti ne morem privoščiti. ''Kdo je rekel, da bi umrl? Morda bi mi pa samo naredila uslugo…'' je raskavo pripomnil, čeprav se mu je zdelo neumno, da bi volkodlakinjo v karkoli prepričeval. Njeni nagoni so bili veliko močnejši, kot pa uročena duša, ki je nemočno ždela v njej. Na njen napad je bil pripravljen in tudi tokrat ni imel v mislih dejanskega protinapada. Ko se je pognala proti njemu, je v pripravljenosti pokrčil noge, nato pa - tik predem bi udarila vanj – odskočil v stran in pristal na dolgi črni mizi, ki se je vila vzdolž sobane ter se zasukal nazaj k Lucianni. ''Vsa žrtvovanja imajo nek smisel, pa čeprav se zdijo še tako brezupna,'' je odvrnil proti Lucianni in se ji kot nalašč zazrl v globine njenih oči. ''In oba dobro veva, da me v resnici nočeš pogubiti, Lucianna.'' Svoje oči je spet priprl v dve krvaveči reži, ki so se zazrle tja proti oknu, skozi katerega je uhajala lunina svetloba. Videl je, da postaja vedno šibkejša in zaradi tega tudi sklepal, da se jima jutro že vztrajno približuje. Če jo zamotim do takrat se bo ve dobro končalo, si je mislil in svoj pogled vrnil k Lucianni, še vedno pripravljen, da sprejme ali pa se izmakne njenemu napadu. Nato pa je s kotičkom očesa v bližini opazil nekakšno dolgo železno palico, ki je imela vrh oblikovan v nekakšno sekiro, in v trenutku je dobil idejo. Z mize je skočil proti steni, na kateri je slonela, se prelevil v človeka in zgrabil za orožje. Trdno držeč ga z obema rokama se je obrnil nazaj proti volkodlakinji in začel počasi stopati proti sredini prostora, naravnost proti njej, palico pa podržal pred seboj kot ščit, s katerim bi odvrnil Luciannine napade.
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 17, 2007 20:08:44 GMT 2
Luciannina zver je ob njegovih besedah kriknila v podivjanem krohotu. "Po vsem tem, kar sem ti storila in kar ti še bom, še vedno hliniš do mene nekakšno usmiljenje? Mar ne vidiš, kaj sem v resnici? Preden te ubijem, bom dosegla, da me zasovražiš in žal ti bo za vsak hip, ko bi me lahko umoril, a si me pustil živeti! Ampak zdaj je prepozno. Če ne morem imeti tvoje ljubezni, potem hočem vsaj sovraštvo!" Podivjani bes, ki je kričal iz nje, ni bil niti najmanj podoben pravim mislim, a vendar bi ga volčja duša mogla slišati in razumeti. Lucianna je sredi skoka z zobmu udarila natanko tja, kjer je še trenutek prej stal Scar, toda njene čeljusti so tlesknile v prazno. Silni zalet jo je zanesel čisto do nasprotne stene in le s težavo se je ubranila, da ni z vso težo priletele obnjo, kar bi jo zagotovo stalo vsaj nekaj reber. Preklela je volčjega demona, ki ji je tolikokrat rešil življenje, njega, ki ga je tako ljubila, da se je ljubezen njenega raztrganega srca nazadnje morala iznakazati v sovraštvo, ki je sedaj gorelo z enako močjo in jo požiralo v svojih plamenih. Nikoli ga ne bi sovražila tako, kot ga je, če ga ne bi nikoli resnično ljubila... Volk je sedaj stal na bližnji mizi in kljub številnim ranam je bil še vedno videti močan in odločen. Njegove oči so zasekale vanjo kakor dve krvaveči rezili in jo pribile ob tla. Lucianna je kriknila od bolečine, ko so, tako kot tiste davne polne lune v gozdu, preparale njeno obsedeno dušo. Za hip je obstala, kakor pribita na njegov pogled in po ognjeni praznini globoko za njenimi črnimi očmi so odzvanjale poslednje besede njegovih misli. Zavedla se je šele, ko ji je Scar, sedaj v človeški podobi, stopil nasproti. V rokah je držal železno palico, ki se je na zgornjem koncu nevarno, priostreno svetila. Luciannine oči so zažarele. Pripravljena na napad se je prihulila ob tla in besno zarežala s čekani. "Da te nočem pogubiti?! Verjemi, da bi me samo še ena smrt na svetu razveselila tako kot tvoja! Tudi, če tvoja duša ne bi umrla, bi razpadlo tvoje telo in nikoli več je ne bi mogel ljubiti!" Naj je Luciannina zasužnjena bit še tako kričala, da so njegove besede resnične in da nobeno sovraštvo na svetu ne more uničiti njene ljubezni, je zver ni mogla in ni hotela poslušati. Podžgana z mislijo na Mordio je napadla bolj divje kot kadarkoli, toda pred očmi je švisnil železni drog in presunila jo je skeleča bolečina. Zarjula je, se bliskovito zasukala in ugriznila v palico, toda dobro je vedela, da tako ne bo več zdržala dolgo. Še vedno je bil premočan.
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Aug 4, 2007 12:25:17 GMT 2
Scar je z železnim drogom prestregel Luciannin napad, tako da jo je – medtem ko je zagrizla vanj – močno držal proč od svojega telesa. Zaradi napora in prej prejete bolečine je stiskal zobe, a vendar se njegovo telo ni imelo namena vdati volkodlačjemu besu. Vse njene besede so mu še vedno odzvanjale po glavi, a vendar se jih je vedno znova otepal z mislijo na to, da pač to zlovešče bitje pred njim ni tisto pravo, ki ga je nekoč zmogel ljubiti. Zverina je bila le oklep, ki je za seboj skrival nekaj veliko nežnejšega, do česar se je moral za vsako ceno dokopati. S to opominjajočo mislijo, da je zaradi tega nikakor ne sme raniti, je končno le zbral dovolj moči in jo odrinil od sebe. Ni imel več besed, ki bi ji jih lahko namenil, saj je čutil, da so venomer zadele v prazno. Luna je bila to noč veliko močnejša, premočna celo zanj in prvič v življenju si je iskreno zaželel, da bi se jima jutro kar najhitreje približalo. Nenadoma ni več vedel, kako naj se brani njenih napadov, ki so se zgrinjali nanj kot po tekočem traku, ne da bi pri tem tvegal in ranil njeno telo, hkrati pa obvaroval svojega pred dokončnim uničenjem. Njegov pogled je šinil k odprtemu oknu, skozi katerega je v prostor uhajala srhljiva mesečina, že pomešana z svetlimi odtenki bližajočega jutra in ga na nek svoj zlovešč način vabila k sebi. Scar je v istem trenutku poblisknil z očmi, odvrgel palico na stran, da je glasno zarožljala, nato pa se pognal naprej in se v visokem skoku preko Lucianne prelevil nazaj v volčjaka. Stekel je naravnost proti šibki srebrni svetlobi, ki ga je klicala z neba, in v nekaj trenutkih kot črna prikazen zarezal skozi njo. Za njim je ostala le še navidezna sled razbitih pramenov mesečine, ko se je njegovo telo pognalo s tal in skozi okno v umirajočo noč, nato pa z zamolklim udarcem pristalo nekje na tleh, v morju visoke v vetru valujoče trave.
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Aug 5, 2007 16:43:49 GMT 2
Čeprav je bila njena duša preveč obsedena z zlom, da bi mogla čutiti kaj drugega kakor bes in sovraštvo, je tudi zver počasi začela zaznavati, da se bliža jutro in z jutrom konec njene nadvlade. Ni imela več veliko časa… Iztrgal se ji krik, kakršne slišijo samo še blazneži v svojih najbolj temnih nočnih morah, nato pa je z močjo poslednjih žarkov mesečine podvojila svoje napade. Nikoli se še ni borila tako divje, nikoli ni bila njena želja po morjenju večja in nikoli je ni nobena druga kri napojila s tolikšnim občutkom zmagoslavne blaznosti, kakor njegova. Še vedno je ni hotel raniti, še vedno je samo branil svoje, pa tudi njeno življenje in ne da bi se tega zavedal, je njen bes s svojim usmiljenjem razplamtil le še tisočkrat bolj. Pošast, ki je vladala Lucianni ni poznala milosti in obžalovanja. Sovražila je ljubezen. Zasmehovala bolečino. Slavila smrt. Njeni napadi so postali tako divji, da volčji demon ni imel druge izbire, kakor raniti njo ali pa pustiti, da ona rani njega… in na Luciannin bes je vedno znova izbiral drugo možnost… Krvavel je že iz neštetih ran, a še vedno se je branil in kljub prihajajočemu jutru je volkodlakinja že slavila zmago. Odrinila se je v skok, s katerim mu je nameravala pregrizniti vrat in njegovo telo do končno uničiti, ko je palico nenadoma odvrgel v kot in hip na to spremenjen v krvavečega volka izginil skozi bližnje okno. Lucianno so zasuli kosci stekla in se ji na nekaj mesti zarezali v telo, toda ni se zmenila zanje. Zaslepljena od raztrganih pramenov mesečine, pomešanih z žarki jutranjega sonca, se je pognala za njim in pristala na trati pred palačo. Na daljnem obzorju je že začelo v vsem svojem blišču vzhajati kraljevsko sonce, toda Lucianna, še vedno vkleščena v krempljih krvoločne pošasti, ga ni mogla videti. Zdaj je imela le še nekaj minut, le še nekaj trenutkov, da dokonča, kar je začela, da mu zada poslednji udarec… Divje se je ozrla okoli sebe in ga zagledala. Stal je nedaleč stran od nje, toda njegov pogled ni bil namenjen njej. Gledal je stran, proti temnim človeškim postavam, ki so nenadoma kakor zrasle iz tal in pričele teči naravnost proti njima. Dlaka na volkodlakinjinem vratu se je nasršila in podivjano je zarenčala, pripravljena na boj na življenje in smrt. Dobro je vedela, kdo so bili človeški izmečki, ki so si drznili siliti med njo in njen plen. Toliko polnih lun so jo že zasledovali in jo tolikokrat skoraj usmrtili, toda preveč globoko jih je sovražila, da bi jim pustila to veselje. Iz grla se ji je iztrgal izzivalnen krik, hkrati pa so njeno volčje telo osvetlili poslednji žarki umirajoče mesečine, kakor da je niti pod svetlobo sonca ne bi hoteli izpustiti iz objema svoje moči. Eden izmed lovcev je zakričal in spokojno tišino umirajoče noči so presekali streli. Lucianna se je podkrepljena s pripekajočimi žarki lune vrgla naprej in v enem samem silovitem napadu pregriznila vrat najbližjemu lovcu, še preden bi mogel sprožiti srebrno kroglo, ki bi ji preparala srce. Zmagoslavno je zatulila, toda vedela je, da njena morija ne bo več trajala dolgo – bilo jih je preveč in on – po vsem, kar mu je storila ni mogla prenesti misli na to, da bi jo ponovno rešil...
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Aug 29, 2007 20:09:44 GMT 2
Čutil je, kako so se mu ob pristanku v telo zarezale bodice bolečine in kako so drobci stekla na mah popadali z njega nekam na tla. Nekateri so še vedno ostajali trdno zapičeni v podkožje, vendar so bili v primerjavi z drugimi ranami le še okrasek k njegovi okrvavljeni dlaki, ki je pod tonečo mesečino že izgubljala svoj kraljevski lesket. Kar naenkrat so vso njegovo pozornost pritegnile črne silhuete, ki so se izvile iz bližnjega gozdiča, da se je misel na pobeg pred Lucianno v trenutku sprevrgla v nujo po tem, da jo ponovno obvaruje pred temi ljudmi, ki so jo zaradi njenega prekletstva hoteli zase. Scarjevo izmučeno in na večih mestih že dodobra raztrgano telo, se je tako treslo v zadnjih naporih zbiranja moči, medtem ko je podobe pred seboj renčaje prebadal s svojim svarečim pogledom polnem grozljive divjosti. Bil je povsem pripravljen, da se ponovno povzdigne pred Lucianno, toda oglušujoč krik za njim je oznanjal, da je bilo za to že prepozno. Lucianna se je namreč že zagnala v enega izmed lovcev in na ta način k napadu vzpodbudila še vse ostale. Kot da ne bi občutil nikakršne bolečine, se je Scar nemudoma pognal proti najbližjemu lovcu, ki je ravno nameril proti Lucianni in mu v enem samem spretnem skoku raztrgal goltanec. Telo je padlo in Scar se je že mrzlično ozrl za drugimi. Tišino so sekali streli, Luciannino renčanje in kriki prestrašenih lovcev. Scar ni izgubljal niti trenutka več in se že pognal naprej na naslednjo žrtev. V njem je naraščal do sedaj nepoznan bes, sla po ubijanju teh morilcev, in ni več vedel kam in kako so se zarili njegovi krvi željni čekani, ki so enega za drugim v nedoumljivem besu trgali goltance prestrašenih lovcev. Vrt pred graščino je tako v nekaj minutah postal prizorišče krvave morije, kjer se je sveža jutranja rosa pomešana s temnimi kapljami še tople krvi lesketala v prvih sončnih žarkih. Izmikanje strelom in grizenje vratov je Scarja v nekaj minutah stalo še poslednjih moči, ki so mu ostale od spopada z Lucianno. Nenadoma je samo še zadihano obstal, sklonjene glave in krvaveč po celem telesu. Čutil je, kako s kapljami vred odtekajo njegove poslednje moči, kako se je njegov vid vedno bolj in bolj meglil. Začutil je težo svojega lastnega telesa, ki je bila nenadoma prevelika za njegove štiri tace, nekaj v prsih pa ga je že neznosno dušilo. Preko jase in množice trupel na njej se je spustila smrtna tišina, ki jo je sedaj prekinjalo le še njegovo hropenje. Stal je in se s krvavečim pogledom ozrl po morišču. Množica trupel in sredi nje… Lucianna. Kot angel edina obsijana s sončnimi žarki, njeno telo pa je že ubogljivo raslo nazaj v človeško podobo, ki je izmučenega Scarja skupaj z dejstvom, da je preživela, v istem trenutku takoj prevzela. Tako zelo, da ni opazil, da je enemu izmed lovcev po vsem mesarskem klanju še vseeno uspelo preživeti…
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Aug 29, 2007 23:42:31 GMT 2
Kriki, pokanje, bliski, kri, smrt... Nenadoma okoli Lucianne ni bilo ničesar več drugega. Vsaj tako se ji je zdelo. Ni namreč vedela, da je še vedno živa samo zato, ker je za njeno živeljenje umiral on. Vse dokler ga ni zagledala. Bil je kakor smrt, ki je razkrila svoje obličje in se ljudem prikazala v svoji vidni podobi. Lucianna je videla, kako je v poslednjih močeh enega za drugim pobijal lovce, kakor da na svetu ne bi bilo bitij, ki bi bila manj vredna življenja. Od napora bi se lahko vsak trenutek zgrudil, a kljub vsemu ni odnehal. Z vsakim gibom je zadajal smrt in jo z vsakim dihom odvračal od nje, ki je je bila namenjena. In njegove oči so bile pone peklenskega ognja... Nenadoma se je Lucianna zdrznila, kakor da bi se pravkar prebudila iz srhljive nočne more. Poslednji odsev smrtonosne lune se je razblinil med sončnimi žarki, ki so radostno pozdravili nov dan, kakor da na bi videli krvavega pokola, ki se je odvijal pod njimi. Lucianna je obstala. Začutila je, kako je svetloba ovila njeno telo in se prebila vse tja do njene obsedene duše. In močnejša ko je postajala, bolj se je Lucianna spreminjala v svojo človeško podobo. Toda sprememba ni bila okrutna in boleča, temveč povsem mirna, kakor da bi ji kdo odprl oči in ji z njih umaknil kopreno. Začudeno se je ozrla okoli sebe in sprva sploh ni mogla dojeti, kje je in kaj se je zgodilo. Za njo je bila graščina, okoli nje polno razmesarjenih trupel in pred njo... Krik, ki se ji je hotel iztrgati iz grla, je zadušila lastna bolečina. Volk, ki je stal pred njo je bil le še smrtna senca svoje nekdanje veličine. Krvavel je iz tisočerih ran, prehudih, da bi mogel preživeti. Umiral je... En sam pogled nanje je Lucianni zadostoval, da se je zavedla, kaj se je zgodilo. V obupu je iztegnila roko in se opotekla proti njemu, toda volk se ni premaknil in Lucianna je z grozo v očeh opazila, da je rdeči sijaj v njegovih očeh pričel ugašati... "Ne!!" je kriknila in se pognala proti njemu, toda v tistem trenutku se je pred njenimi očmi zabliskalo in od nekod blizu počil glasen strel. Lucianna je v grozi obstala na mestu in si z rokami nagonsko zakrila obraz, čeprav se je še isti hip zavedla, da to nima nobenega smisla. Če je bil strel namenjen njej, potem ni mogel zgrešiti. Potem ni smel zgrešiti...
|
|