Grašèina

[Thomas]

Njen krik je ujel le kot odmev nekje iz daljave, videl pa je tudi njeno zamegljeno postavo, ki je vedno bolj rasla pred njim. Izguba krvi in naraščujoča bolečina sta bili krivi, da se je svet okrog njega spreminjal v vrtinčaste meglice, ki jih je vedno bolj dojemal le kot sanje, v katerih se je počasi izgubljal. Lahko bi se ji nasmehnil, ko se mu je zazdelo, da prihaja ponj, lahko bi se kar v tistem trenutku zgrudil na krvavo zemljo in bil zadovoljen, da mu je uspelo. A strel, ki je prišel tako iznenada, je porušil vso sanjavost, ki je v tistem trenutku prevzemala njegove omotične misli. Ostra bolečina, ki je zarezala skozi njegov prsni koš, se je zdela samo še kot ena izmed mnogih, čeprav je bila tako smrtonosna, da se je celo iz njegovih trmastih ust izvil cvilež peklenske bolečine. Zamajal se je na svojih štirih trudnih tacah, a začuda njegovo telo še vedno ni hotelo omahniti. Tresoče, a vendar ponosno je vzdignil glavo v smeri, odkoder je prišel strel, in svoje mrtve oči zapičil v lovca, ki je le nemo strmel v navidez nepremagljivo bitje pred seboj, saj očitno ni mogel verjeti, da je volk po vsem tem še vedno stal na mestu. In v Scarju se je kljub vsemu ponovno vnel tisti tihi bes, ki ga je kljub vsem neznosnim mukam še vedno držal po konci. Njegove oči so se zožile v dve reži čiste groze, njegovi okrvavljeni čekani pa so že režali proti poslednji žrtvi. S počasnimi, šepajočimi a hkrati tako odločnimi koraki se je namenil naravnost proti lovcu, s svojim srhljivim pogledom prikovan na njegove oči, kot da bi mu na tak način skušal izpiti dušo. Učinek je bil podoben, saj je lovec v nenadni grozi samo obstal in se najbrž ni niti zavedal tega, da mu je puška v tistem zdrsnila z rok. Njen top udarec pa je bil kot stikalo v Scarjevem telesu, ki ga je z zadnjimi močmi zagnal vanj. In v sekundi je bilo konec življenja. In tega se je zavedal tudi Scar.
Sestopil je iz trupla in se opotekel nekam na stran ter se šele sedaj dodobra zavedel usodnega naboja, ki se mu je zagrizel med rebra. Čeprav se mu je pred očmi že temnilo, se je vseeno ozrl okrog sebe in s svojim umirajočim pogledom poiskal Lucianno, a vendar je nikoli ni uspel doseči. Naslednji korak, s katerim se je hotel odvleči nekam proč, v svojo grobnico, kjer bi si lahko privoščil počitka, je bil zadnji napor, ki ga je njegovo telo sploh lahko še premoglo. Nemočno je klecnil, temu nečastnemu gibu pa je sledilo celo telo, ki se je tokrat kljub nedoumljivi trmi dokončno vdalo. Zvrnil se je na tla, z izdihom trpljenja, a hkrati s čudnim leskom olajšanja v očeh. In po vsem tem je v sebi še vedno občutil zadovoljstvo – uspelo mu je rešiti Lucianno.

[Lucianna]

Strel je še vedno odmeval preko planjave, toda bolečina, ki naj bi ji vsak trenutek preparala telo in jo ugonobila, ni nikoli prišla. Namesto tega je Lucianna zaslišala nekaj, česar se je bala veliko bolj od smrti in kar jo je ranilo globlje od srebrne krogle: neizprosni krik bolečine, ki se je iztrgal Scarju. Lucianna se je počutila, kakor da bi ji srce prebodli z ledenomrzlim rezilom. Okamenelega pogleda je strmela v Volka, ki se je bolj temen od noči in smrtonosenjši od smrti približal poslednjemu lovcu. Lucianna je lahko čutila, kako so se lovcu ob pogledu na obličje smrti naježili lasje in kako je izpustil puško; kako ga je kot blisk teme popadla temna senca in mu iztrgala poslednji, zadavljen krik... Lucianna je še vedno kakor okamenela pazovala Scarja, ki se je zmagovalno dvignil iznad premaganega nasprotnika, čeprav se je tresel po vsem telesu. Nenadoma se je obrnil k njej in Lucianna je v navalu smrtne groze opazila, kako je v njegovih očeh ugasnila poslednja iskra. Planila je k njemu, toda še preden ga je dosegla, se je volk zgrudil na tla, okrvaveljena z nejgovo lastno krvjo in negibno obležal. Lucianna je med zadavljenim jokom padla na kolena in ga s tresočimi rokami objela okoli vratu. Vsak košček njene raztrgane duše se je ponovno lomil pod okrutno težo obupa. Bil je mrtev in nihče, nihče drug kot ona sama ni bil kriv njegove smrti... "Scar...!" ga je poslednič poklicala z glasom, ki ga je davil obup. Volk se ni ganil. Samo ležal je tam in iz njegovih ran je še vedno tekla kri... Toda tedaj je Lucianna pod roko, s katero se je oklepala njegovega vratu, nenadoma začutila rahlo utripanje. Je bilo to mogoče? Iskra upanja, ki je hotela še trenutek prej za vedno zapustiti njeno srece, je nenadoma ponovno vzplamenela in Luciannino srce je pričelo mrzlično utripati. Morda pa vendarle še ni bil mrtev... Podžgana s to mislijo je planila pokonci, kakor da bi je vleklo tisoč nevidnih niti. Njene oči so zagorele in hitreje, kakor da bi ji šlo za življenje in smrt, je stekla po pobočju. Ustavila se je šele v svoji grobnici. Planila je skozi polomljenje rešetke in izbezala iz ene izmed razpok v kamnitem podu majhno stekleničko, polno srebrne tekočine. Stekleničko, ki jo je pred enim letom našla pred pogorelim Magic Boxom, le da takrat še ni vedela, čemu naj bi bila namenjena. Zdaj pa je vedela. Kajti na njej sta bili s starodavno pisavo zapisani besedi: Mesečni prah. Lucianna je zgrabila stekleničko in se ponovno pognala v tek. Od napora se ji je pred očmi črnilo, toda stisnila je zobe in tekla dalje. Šlo je za sekunde... Ko je prispela do graščine, je Scar še vedno ležal tam, enako negiben, kakor je bil, ko ga je zapustila. Lucianno je ob pogledu nanj ponovno oledenela od groze, a se mu je vseeno opotekaje približala. Prosim, naj ne bo mrtev, naj ne bo mrtev...! je moledovala zrak okoli sebe, nato pa je pokleknila k njemu in z rokami, ki so se ji divje tresle, odmašila stekleničko ter njeno vsebino pričela kapljati na Scarjeve rane. "Naj mesečina, ki je moja smrt, odreši njene moči tebe, ljubi moj... je rekla tiho, toda v istem trenutku se ji je roka tako močno zatresla, da ji je kaplja srebrne tekočine padla na zapestje in ji vanj v trenutku vžgala globoko rano. Lucianna je zadušila krik bolečine, a ob pogledu na posrebreno kri, ki ji je tekla po roki, jo je nenadoma prešinila čudna misel. Okrvaveljeno zapestje je položila na Scarjevo najhujšo rano, da se je njena kri pričela stekati v njegove žile. Lucianna je zaprla oči in odmislila napor, ki jo je tega stal, odmislila življenje, ki jo je počasi zapuščalo in se zlivalo k njemu. Če bom umrla... bova vsaj umrla skupaj, jo je prešinila sladka misel. Toda tedaj je si je zazdelo, kakor da bi se komaj zaznavno bitje Scarjevega srca nenadoma pospešilo in presenečeno je odprla oči...

[Thomas]

Poèasi a vztrajno so se podobe iz okolice prièele vrtinèiti, se spajati v èudno èrno kopreno, ki je sedaj lebdela nekje v njegovih praznih misli. Slišal je zvoke, ki so prihajali k njemu kot iz daljave, a vendar so bili tako šibki, da ni razumel, kaj so sporoèali. Še nikoli se ni zavedal smrti tako zelo kot ravno tisti trenutek. Ko ga je vztrajno zaèela objemati v svoje èrno ogrinjalo, ki pa je obljubljalo le še dodatni hlad in neskonèno temo. Scar je zaprl oèi, povsem pripravljen na svoj poslednji izdih, ki bi ga premoglo to njegovo unièeno telo, odšteval je šibke udarce svojega krvaveèega srca in v mislih molil, da bi bilo že enkrat konec tega trpljenja. Želel si je spanca in miru, morda meseèine, ki bi ga kot vedno vzela k sebi. Pa vendar je bilo vse, kar je poleg neznosne boleèine še lahko èutil, le privošèljivo zbadanje rosnih jutranjih žarkov, ki sijalo nanj, kot da bi se mu posmehovalo. V tem morbidnem stanju se sploh ni zavedel Luciannine odsotnosti, ne tega da se je zopet vrnila k njemu. Priprtih oèi, iz katerih so mu tekle solze boleèine je samo odsotno zrl nekam predse, opazoval rosno bilko, ki je v barvi njegove lastne krvi brezskrbno poplesovala v vetru. Njegove misli so bile povsem izgubljene, njegov spomin pa kot brezno neskonène pozabe. Kako z lahkoto bi tisti trenutek lahko umrl…
Potem pa se je nenadoma vanj izlil val nedoumljive energije, ki je bil kot elektrièni sunek prepojen z življenjem in s tako toploto, ki je v trenutku pregnala hladen objem prihajajoèe smrti. Scarju je ušel preseneèen vzdih, njegove oèi pa so se sunkoma odprle. Polne solz, a še vedno tako brezizrazne so se zastrmele v kleèeèo postavo pred njim, ki pa je zaradi zamegljenosti vida niso mogle prepoznati. Življenje, ki se je iztekalo vanj in zaèelo krožiti po njegovih žilah, je z novo silo in magiènostjo prahu zaèelo celiti rane, krepiti duha, ki je bil že na poti, da za vedno odide. Scar je zopet zaèutil okove prizemljenosti, ki so ga privedli nazaj k polni zavesti, in globlje je vdihnil ostrino jutra, ki je še vedno dišal po smrti. ''Lucianna…'' je v mukah zašepetal skozi njene misli, ali pa je vsaj upal samo, da jih je lahko ujela. Še vedno se je le šibko zavedal sveta okrog sebe, in demon si je kot še nikoli poprej zaželel, da bi lahko izpustil to premagano telo, se povzpel nad njim in se z jasnimi oèmi zazrl tja proti duši, katero si je tako neizmerno želel ljubiti. A vendar je še vedno ni mogel in ni je smel.

[Lucianna]

Čeprav ji je srce kar trepetalo od novorojenega upanja, oči še nikoli ni odprla z večjim strahom. Je zdravilo pomagalo, ali pa je bil to le še Thomasov poslednji boj s smrtjo in se je njegov demon že vračal v svet senc, od koder je prišel? Zapustil raztrgano telo, ki ga ni uničil nihče drug kot ona, Lucianna, pa čeprav ji je tolikokrat rešil življenje? Lucianna je nenadoma začutila, da pada, pada v globoko brezno brezmejne bolečine, nesmrtne žalost in sovraštva do same sebe, iz katerega se nikoli več ne bo mogla rešiti. Upala je lahko samo, da bo v njem umrla od samote, lakote in teme... Nenadoma se je zdrznila. Nekje globoko nad sabo je zaslišala glas, tako tih, kakor bi jo klical iz neskončne daljave. In vendar je zanjo pomenil vse: svetlobo, upanje in življenje. Kajti edini je imel moč, da jo je dvignil neskončnega brezna obupa... "Scar...?" Potemnjeni pogled se ji je pričel počasi bistriti in šele tedaj je njena duša, ki je trepetala že na samem robu prepada, vzplamenela v ognju nepopisljive sreče. Tam globoko v Scarjevih motnih očeh se je namreč ponovno prižgala motna iskra življenja... Lucianna je počasi, kakor da ne bi mogla verjeti, umaknila roko, ki jo je držala na njegovi rani. In res. Rana ni več krvavela! Lucianna bi od silne sreče nenadoma najraje poletela, a tedaj se je ponovno zavedla strašnega bremena lastne krivde in smehljaj na ustnicah ji je zamrl. Vseeno pa se je njeno srce radovalo, kar je bil rešen on, pa čeprav bi bila njena duša tisočkrat pogubljena. Pogledala ga je globoko v bleščeče oči in se z roko nehote boječe dotaknila njegove glave. Hotela mu je nekaj reči, toda besede sprva sploh niso hotele iz njenih ust, vse dokler ni nazadnje spregovorila z glasom, ki se ji je nevarno tresel: "Še vedno si živ, Thomas, in zame ne na tem ne na drugem svetu ne more biti večje sreče, čeprav vem... vem, da mi nikoli ne boš mogel odpustiti tega, kar sem ti storila. Ne moreš in ne smeš, ker nisem vredna tvojega odpuščanja. A vseeno nikoli, nikoli ne bom nehala obžalovati krivice, ki sem ti jo storila..."

[Thomas]

Kar čutil je, kako se je njegovo telo pričelo obnavljati, kako so se mu zopet vračale moči, a je vseeno še naprej negibno ležal, v mlaki lastne krvi sredi mehke zelenice, katere hitro strjevanje je preprečevala samo še jutranja rosa. Kar nekako z olajšanjem je mirno zadihal, ko se je Lucianna odzvala na njegov klic, zaradi katerega se je počutil ponoven korak bližje k njej, pa čeprav je že ves čas ležal tam v njeni bližini. Ob njenem dotiku je spet zaprl oči, a tokrat sproščeno in z obljubo, da ne za vedno. Prisluhnil je zvokom iz narave, ki so se mešali z Lucianninim skrhanim glasom, katerega mu pravzaprav sploh ne bi bilo treba slišati. ''Ničesar ti nisem zameril,'' se je oglasil po nekaj trenutnem molku, s hrapavim glasom, ki je zablodil v njene misli. ''Sicer pa…'' je nadaljeval in počasi spet odprl nekako trudne oči ter se z njimi skušal ozreti nekam navzgor proti njej. ''…saj je samo telo,'' je dokončal in stisnil zobe zaradi nepričakovanega sunka bolečine, ki ga je povzročil krč v prsih. Tam je namreč še vedno ostajal naboj, ki pa si ga je rana med celjenjem prizadevala izriniti iz telesa. ''Naboj…'' je mukotrpno pojasnil in še naprej stiskal zobe ter oči, kot da bi spet zbiral poslednje moči, ki se v tem kratkem času še niso utegnile povsem vrniti. Toda napor se je obrestoval in Scarjevo telo je zopet obmirovalo. Globoko je zadihal in svoje oči zopet povsem narahlo odprl, da so se iz njih iztekle bistre solze bolečine. Toda naboj je bil zunaj, srebrno lesketajoč se in obarvan z njegovo krvjo je pristal poleg njega na zelenici, medtem ko se je zaznamovano mesto pri strelu dokončno zaprlo.

[Lucianna]

Lucianna se je počutila, kakor da bi jo njegove besede odrešile strašne teže, ki ji je pritiskala na srce in grozila, da jo bo pokončala. Toda kljub temu si sama še vedno ni mogla povsem odpustiti. Ne, ker njene divjosti tokrat ni bila kriva samo luna, in tega se je zavedala. Morda je bila ravno zato toliko močnejša kot ponavadi... Vendar Thomasu o tem ni rekla ničesar. Ni mu mogla. Preveč je bila srečna, ker je bil še vedno živ, da bi se lahko prisilila in si uničila ta blaženi trenutek ljubezni in veselja, kakršnega morda ne bo doživela nikoli več... Nenadoma je Scarjevo telo ponovno trznilo v bolečini in Lucianna se je prestrašeno ozrla k njemu. Seveda, naboj. Le kako je lahko pozabila?! Nehote je roko zakopala globlje med dlako na volčem vratu in opazovala, kako je krogla počasi zdrknila iz rane, ki se je za njo zaprla in v spomin nase zapustila le globoko brazgotino. Lucianna se je nasmehnila. "Na žalost sem veliko bolj nadarjena za ubijanje, kakor pa za zdravljenje, čeprav sem si vedno želela, da bi bilo obratno," je rekla in osramočeno povesila pogled. "Ne bi mi smel pustiti, da sem te tako razmesarila," je nadaljevala tišje, ne da bi si upala ponovno ozreti k njemu. "Vem, da je samo telo, pa vseeno... veliko lažje bi mi bilo prenašati lastne rane, kakor pa gledati, kako umiraš ti, ki..." Ni mogla dokončati. Namesto tega ga je ošinila samo z nemim pogledom, polnim neizrekljive, z nedoumljivo silo zatajevanje ljubezni, obsojene, da bo za vedno ostala zakopana nekje globoko pod okovi njene izmučene duše... Lucianna se je nenadoma zdrznila in roko sunkoma umaknila z njegovega vratu. Z grenkobo je pomislila na Mordio, a se je že naslednji hip ponovno zbrala. Nobene pravice ni imela, da bi sodila, koga naj ljubi, poleg tega pa mu njena ljubezen do zdaj skoraj ni prinesla drugega kot rane in solze bolečine... Žalostno je ošinila kristalne kaplje, ki so se kakor rosa lesketale na okrvavljeni travi in ne da bi se zavedala kdaj, je volku roko ponovno zakopala med črno dlako. Nekaj trenutkov je samo tiho klečala pred njim, da je izgledalo, kakor da bi bila zatopljena v molitev, čeprav so bile njene misli v resnici posvečene edinole njemu. Šele počasi se je ponovno zavedla sveta okoli sebe in se spomnila, da sta še vedno pred graščino ter da povsod okoli njiju ležijo razmesarjena trupla - nemi znanilci njunega zločina. "Čimprej morava od tukaj," je rekla mehko in s tesnobo v srcu ošinila Scarja. "Misliš, da boš že lahko hodil? Če ne, bi bilo mogoče bolje, da se spremeniš v človeško podobo. Potem bi ti lažje pomagala." Lucianna se je previdno dvignila in se razgledala okoli sebe. Nikjer ni bilo videti nikogar, a vseeno nisi mogel nikoli vedeti, kdaj se bo mimo priplazil kakšen zapozneli temnostranec ali pa nič hudega sluteč popotnik. "Kar pozno je že," je pristavila tišje, da v njenem glasu ne bi mogel zaznati grenkobe, "in Dice bo gotovo skrbelo, zakaj se tako dolgo ne prikažeš..."

[Thomas]

''Nisem imel izbire,'' je suho odvrnil na njene besede in svoj pogled utrujeno usmeril nekam proti njenim očem. ''Torej lahko razumeš, zakaj sem storil tako…'' je dodal, ne da bi se zmenil za molk, ki je nadomestil konec njenega stavka, čeprav je lahko dobro čutil besede, ki so se skrivale za njim. Vse je prebral v njenih očeh in v globinah za njimi, ki so bile njemu že od nekdaj odprte, saj se je za njimi skrivalo tisto, česar se je pri Lucianni lahko dotaknil samo on, pa četudi med vladavino posrebrenih noči. Hladen piš vetra je nenadoma oplazil njegovo telo, ko je Lucianna nepričakovano odmaknila roko in prekinila topel dotik. Nekako je vedel, kaj se ji je v tistem trenutku podilo po glavi, vendar ji tega ni smel pokazati. Njegovo srce je še vedno bilo samo za Mordio in dokler je bilo tako, ni mogel in ni smel poklanjati ljubezni njej, za katero je že tolikokrat nesebično tvegal svoje življenje, pa čeprav se je zaradi njegove hladnosti ob tem to morda zdelo povsem nerazumljivo. Ko se je dotik vrnil in je toplina zopet napojila njegovo šibko telo, se je za nekaj trenutkov zopet sprostil in samo nemo užival milino, ki ga je tisti trenutek obdajala. Zmotile so ga šele njene besede in kljub strinjanju mu ni bilo kaj dosti do tega, da bi se resnično kam premaknil. ''Bom že,'' je odvrnil nič kaj prepričljivo, se čisto počasi dvignil z boka in dosegel oporo na svoje tace. Za nekaj trenutkov je zaprl oči in skozi zobe iztisnil bolečino, ki je še vedno težila njegovo telo, nato pa jih spet odprl in svoj pogled odsotno uperil nekam predse v mlako krvi, ki je pojila zemljo. Ko je omenila Mordio, je komaj zaznavno trznil, na ta dražljaj, ki je prišel iz njenih ust, pa se ni odzval drugače, kot da je zbral vso svojo trmo in se z muko odločno postavil na majave noge. ''Morda bi bilo bolje, če bi šla…'' je dejal in odvrnil svoj pogled nekam proč od nje ter se tresočih nog spopadel s prvimi koraki, pri čemer je bila njegova glava nizko sklonjena. Od cele nekoč kraljevske pojave je ostala le še senca pravkar pregnane smrti, ki se je sedaj prav srhljivo vlekla preko morišča, na katerega pa je že sijalo radostno sonce, ki se je prikradlo izza visokih smrek.

[Lucianna]

Lucianna je stala na mestu in tiho strmela za volkom, ki se je počasi izgubljal izpred njenih oči. To je bilo torej slovo... Po licu ji je zdrsela ena sama solza in se zlato zalesketala v svetlobi mladega sonca. A Lucianna je ni čutila. Vse njeno bitje je drhtelo, da bi lahko bilo ob njem, ki se je samo še kakor bled odsev svoje nekdanje veličine vlekel stran. Toda ni se mogla premakniti. Njegove besede so bile kakor ukaz, ki jo je prikoval na mesto in šele, ko ga ni mogla več videti, se je sklonjene glave počasi odpravila v drugo smer. V njenih mislih so se druga za drugo vrstile podobe pretekle noči in čeprav se ni spominjala ničesar, si je vendarle lahko dovolj dobro predstavljala, kaj se je zgodilo. Stresla je z glavo, da bi prepodila misli, ki so rezale v njeno srce kakor srebrne britve, toda niso se pustile odgnati. Bila je sebična, strašno sebična. Najprej, ko ga je hotela ubiti in drugič, ko ga je poskušala rešiti smrti, pa čeprav je bilo njegovo telo že tako uničeno, da bi ga sam morda veliko raje zapustil, kakor pa še naprej životaril v njem... Lucianna se je s hrbtom naslonila na deblo bližnjega drevesa in glavo zakopala v dlani. Ni več vedela, kam naj gre ali kaj naj stori. Še najraje bi videla, da bi preprosto izginila s sveta in se ji nikoli več ne bi bilo treba vrniti. Njen obstoj je vsem, še najbolj pa tistim, ki jih je imela najraje, tako ali tako prinašal samo zlo in bolečino. Počasi se je odlepila od drevesa in se kakor ranjena žival odvlekla naprej. Ne da bi se tega prav zavedala, je bila njena duša enako izmučena kot Scarjevo telo. Pred njo je ležala pot, ki je Lucianna ni poznala, a to je ni bolelo. Kajti vedela je, da jo bo, pa čeprav bi prej naredila tisoč ovinkov, nazadnje vedno pripeljala k njemu...

[wowposter]

Hi,Do you have used LCDs, second hand LCDs and used flat screens and used LCD monitors? Please go here:www.sstar-hk.com(Southern Stars).We are constantly buying re-usable LCD panels and working for LCD recycling.The re-usable panels go through strictly designed process of categorizing, checking, testing, repairing and refurbishing before they are re-used to make remanufactured LCD displays and TV sets.Due to our recent breakthrough in testing and repairing technology of LCD, we can improve the value for your LCD panels.
Contact Us
website:www.sstar-hk.com[egecgiggdjifgi]