Thomasova grobnica

[Thomas]

Že na pogled precej zapuščena grobnica, katere okolica vzbuja še toliko bolj mračnjaško vzdušje. Visok kamnit zid v ozadju je ves prežet s temnim gostim bršljanom, katerega nenasitne ovijalke so se že lotile bližnjega nagrobnika - na njegovi temno sivi površini je komaj vidno izklesano:

Thomas Moore
1982 – 1992

Nobenega epitafa; ničesar kar bi lahko govorilo zgodbo izgubljene duše. A vseeno nekateri vedo, da naj bi tu počival Thomas Moore, eden izmed otrok, ki so svoja mlada življenja izgubili na noč pokola v stari sirotišnici, ko je črno demonsko bitje tja prineslo zlo, grozo in smrt…
Toda le malokdo ve, da je tu spodaj pokopano napačno truplo; in da zver, ki je takrat morila, še vedno hodi naokrog - z imenom, katerega neuspešno skriva stari bršljan…

Grobnica se odpre tako, da se z nogo pohodi navidez nepomemben kvadratast kamen, ki kot bežna nepravilnost moli iznad sicer gladke površine kamnitega pokrova. Odprejo se stopnice, ki vodijo v temačno notranjost, ki pa je zapuščena ravno tako kot njena okolica. Stene so večinoma vlažne in najbrž tudi zaradi tega po nekje porasle z bršljanom, ki iz večih odprtin sili v notranjost. Večja izmed njih je namenjena posebej za prepuščanje mesečine, ki presenetljivo natančno vedno sije naravnost na posteljo, ki je ena izmed redkih stvari, ki zapolnjujejo praznino prostora. Ob strani je opazen še sarkofag, ki pa je izpraznjen in sedaj služi bolj kot nekakšna omara, čeprav je večina stvari razmetanih povsod po prostoru. Nekje v kotu sameva tudi stol, poleg njega pa je manjša mizica, ki je tudi primerna za nabiranje prahu.

[Thomas]

Z Lucianno v naročju se je počasi izluščil iz pokopališke teme in za trenutek obstal pred svojim nagrobnikom. Tako kot vedno ga je z gnusom ošinil, a vseeno brez obotavljanja pohodil kamen, ki je odprl vrata v njegovo domovanje in mu ponudil ozko stopnišče. Počasi je zakorakal v podzemlje, da je oba objel hlad njegove temačne grobnice, plošča za njima pa se je ponovno zaprla ter ustvarila v podzemnem prostoru zadušljivo tišino. Molče je stopil do svoje postelje, kamor je skozi večjo odprtino sijala mehka mesečina in Lucianno nežno odložil na svoje ležišče. Neslišno je nato zdrsel na drugo stran k manjšemu prostoru, katerega je nekoč že davno preoblikoval v nekakšno kopalnico, in pod curkom ledene vode zmočil belo cunjo. Z njo v roki se je vrnil k Lucianni in jo brez besed položil na njeno razbolelo čelo. Z drugo roko ji je umaknil lase, ki so se nadležno lepili na njen obraz, ter v kapljicah hladne vode, ki so ji s čela tekle preko lica, opazoval skrivnostno lesketanje lunine svetlobe. Njen obraz je bil nenavadno spokojen, kot da bi bila kljub svoji nezavesti zadovoljna in srečna, da se je znašla tu. Ob tem prizoru ga je močno zbodlo v srcu, njegova roka, ki je hladila njeno rano, pa se je nevarno zatresla. Globoko je zavzdihnil in občutil pekočo bolečino, ki se je spet vrnila v njegove prsi. Vlažno cunjo je pustil na njenem čelu, sam pa se, sedeč na robu postelje, odsotno zazrl nekam v prazno steno daleč pred seboj. Spet so bili spomini tisti, ki so zažrli v njegovo hladnokrvnost in jo kot razbeljeno železo prebodli z vseh strani. Svoj obraz, iz katerega je žarel en sam obup, je zakopal v svoje hladne dlani in v njih ponovno izdihnil bolečino, ki mu ni dala miru. Počasi je s telesom zdrsnil navzdol, tako da se je s komolci naslonil na svoja kolena, nato pa prste obeh rok prepletel med seboj, kot pri molitvi, ter se zaprtih oči s čelom naslonil na svoji združeni dlani. ''Prosim, oprosti mi…'' je zašepetal v tišino, da je njegov glas kot žalosten spev napolnil mrtvaško tišino.

[Lucianna]

Zbudila se je zaradi nežne svetlobe, ki ji je sijala na obraz in srebrila temačni prostor, v katerem se je znašla. Mesečina... Je bila še vedno v svoji grobnici? Ne, to je bilo nemogoče. Njena ječa je bila pred svetlobo lune povsem zaprta, da se vanjo ni mogel priplaziti niti žarek. Seveda ji to ni prav nič pomagalo, kajti lunina moč je bila mnogo prevelika, da bi jo mogle zaustaviti navadne kamnite stene. Toda tako se je lahko nemoteno slepila in se zdela sama sebi varna vsaj na videz. Zakaj neki se je potem počutila tako mirno in sproščeno ravno zdaj, pa čeprav je padala svetloba naravnost nanjo? Njene misli je nenadoma presekal strašen spomin, spomin na črno zver, ki je stala pred njo in ji pustila, da jo je oklala do krvi, ne da bi se zganila, ne da bi se ji hotela maščevati... ki ji je darovala svojo kri, samo zato, da bi jo ozdravila mesečine... Scar. Le zakaj je moral tisto noč oditi? Skozi spomin ji je zasekala skeleča bolečina na čelu, ki jo je opomnila na njen nesrečni padec po stopnicah, pa tudi na to, da se je Thomas vrnil, na krvave demonske plamene v njegovih očeh in na prazen, zoglenel brezup v njegovi duši... Nenadoma se je povsem zavedla in samota tuje grobnice jo je navdala s čudnim občutkom, ki ji je tiho prišepetaval, kje se je znašla. Privzdignila se je na komolec in ga šele zdaj zagledala. Toda ob tem, kar je videla, ji je zastal dih: njegova glava je bila bolestno sklonjena, komolce pa je naslanjal na kolena in zvil dlani skupaj, kakor v molitvi. Njegova bolečina jo je presunila, da je nekaj trenutkov lahko le nemo zrla vanj. Je bilo to mogoče? Da je molil, kljub temu, kar je bil? Tudi sama je večkrat molila. Molila in rotila je Boga za demonovo dušo, pa naj se je slišalo še tako čudno. Zven njegovega šepeta je srhljivo odzvanjal po praznih stenah, toda nenadoma se je ustavil in Lucianni se je zazdelo, da je začutil njeno budnost. "Moliš?" ga je vprašala tiho, toda tudi njen glas je jasno presekal mrtvaško tišino in se zlil z odmevom njegovega, potem pa sta oba potonila v noč.

[Thomas]

Ni sicer vedel, komu je namenjal te molitve in čigavo uho bi bilo sploh pripravljeno prisluhniti njegovim prošnjam, vendar se je ob vsakem takem spokojnem dejanju vedno počutil nekako pomirjenega – četudi le za trenutek. Ni verjel v svoje odrešenje, temveč je upal, da bi s tem nekako lahko olajšal bolečine, ki ji jih s svojimi grehi nakopal ljudem, katere je imel tako sebično rad. In četudi se mu je to zdelo skrajno nemogoče, je bila ta spokojnost ob navideznem miru tisto zadnje, kar ga je sploh še ohranjalo njegov razum. Nenadoma ga je iz njegove zamaknjenosti predramil šepet, ki ga je potihem priklical nazaj v kruto resničnost. Odprl je oči, razklenil roke in se le počasi vzravnal ter šele čez nekaj sekund obrnil svoj obraz k prebujeni Lucianni. ''Pri tem vsaj ne morem nikogar raniti,'' je zamrmral s praznim glasom in umaknil vlažno krpo z Lucianninega čela. Tiho se je zazrl v rano, ki je sedaj že nehala krvaveti, ter jo brez besed še nekoliko obrisal s konico cunje, ne da bi pri tem enkrat samkrat pogledal Lucianno v oči. Se je morda bal, da bi v njih spet opazil svoj lasten odsev, ki bi ga prebadal z očitki? Zatem je vstal in vlažno cunjo odložil na omarici zraven postelje, nato pa se sprehodil do drugega dela svoje grobnice. Slekel si je plašč in ga odvrgel nekam na zaprt sarkofag ter si zaradi nenadne vročine v njegovem telesu rahlo razrahljal ovratnik svoje temno modre srajce. Stopil je do prostora, ki ga je imenoval kuhinja in se ozrl za kakšno pijačo. Kot je pričakoval je naletel na steklenico vina, kateri je bilo že na začetku usojeno, da bo kmalu pristala na kupu mnogih praznih, ki so se v zadnjem času začele nabirati v kotu. ''Nimam ravno veliko… '' je zamrmral, medtem ko je brskal za kozarci. ''Ampak vseeno… vino ali vodo?'' je vprašal malce glasneje, ko se je končno dokopal do kozarcev, in se z njima v roki spet prikazal iz teme ter se zazrl v Lucianno, z mirnim izrazom, kot da se v preteklih minutah ne bi zgodilo nič posebnega.

[Lucianna]

"Res je, molitev lahko rane samo celi in jih nikoli ne povzroča... razen, če moliš k temi," je pritrdila Lucianna in pustila, da ji je z robom krpe obrisal s čela preostanek krvi. "Hvala," je rekla obotavljivo, pri čemer je nehote rahlo zardela. Razumela je trpljenje in žgoče krike raztrgane duše, ki so ga mučili in ga nenahno spominjali na vse, kar je storil, opominjali, da je izgubljen, zavržen, bitje teme brez upanja na vrnitev... Kako je bilo mogoče, da jih je slišala tudi sama? Da so trgali tudi njeno dušo, a so bili vendarle njeno edino zdravilo, saj je v njihovem odmevu ves čas slutila njegovo bližino? "Poznam tvoje trpljenje," je dejala tiho. "Poznam ga, od kar sem se po polni prvič zbudila umazana s tujo krvjo," se je stresla. "O srečne zveri, ker se jim ne povrne razum, ko se konča čas njihove morije! A vse od kar sem te srečala, si moje rane vedno samo celil in mi jih nikoli prizadejal. Tudi, kadar sem ti sama ponujala razlog za to. Namesto tega si sam krvavel zame. Na pokopališču, v gozdu... Morda pa vse tvoje molitve vendarle niso bile izrečene zaman." Toplo se mu je nasmehnila in nehote stegnila roko proti njegovi rami, toda ravno takrat je vstal in se odpravil na drugo stran grobnice. Kmalu se je vrnil s kozarci in Lucianna se je šele tedaj zavedla, kako zelo je žejna. "Vodo," se je odločila po premisleku, saj se je nezavedno bala vsega, kar bi ji lahko zameglilo razum. "Vsaj za začetek." S pogledom je ošinila kup praznih steklenic v kotu, a tega, kar je videla, mu nikakor ni mogla zameriti. Če je samo pomislila, do kakšne mere bi njegovo trpljenje strlo šibkejšega človeka, jo je ledeno zmrazilo...
"Tole je torej tvoja grobnica?" je vprašala in se prepozno zavedla, kako čudno je zvenelo njeno vprašanje. Ogledala si je bršljan, ki je rasel skozi razpoke in žarke mesečine, ki so srebrili temačno notranjost ter se rahlo nasmehnila. "Če odmislim, da gre v resnici za grob, se mi zdi kar lepo," je rekla prijazno.

[Thomas]

''Nobena telesna rana se ne more primerjati s tistim, kar sem v svoji sebičnosti sam storil prenekaterim dušam,'' je zamrmral mrko, medtem ko je polnil kozarca. Oba sta bila namenjena vinu, tako da je brezbarvna tekočina v enem izmed njiju izgledala precej smešno, vendar se mu s tem res ni ljubilo obremenjevati. Tistega z vodo je odnesel k Lucianni, sam pa se s svojim in steklenico vina v roki sesedel na stol nasproti postelje, steklenico odložil na zaprašeno mizico ob njem ter si v usta žejno ponesel rdečo tekočino. Omamen okus opojnosti, ki mu je stekel navzdol po grlu, ga je takoj spomnil na njegovo vedno pogosto pretiravanje z alkoholom, vendar je tudi to zaskrbljujočo misel kaj kmalu pregnal z glave. Brez besed je zopet dvignil svoj pogled, ki je bil tokrat skrit pred mesečino, tako da je bila edina svetloba v Scarjevih očeh njegov lasten demonski žar. Zazrl se je naravnost v Lucianno in njene oči, kot da bi se sedaj na taki razdalji počutil varneje kot pa prej, ko je lahko skoraj čutil njen dih na sebi. Zamišljeno jo je poslušal, ko je govorila, in se pri sebi trudil, da bi se ji nekako nasmehnil. A teža preteklega leta je bila še vedno preveč, da bi se lahko kaj sprostil. ''Zapuščeno, če mene vprašaš. Ampak glede na to, da sem se končno rešil svoje človeške plati, je grobnica zdaj tisto pravo mesto, kamor sodim,'' je navidez brezbrižno komentiral njene besede, čeprav je bil globoko v sebi vesel, da jih je slišal. Vmes med njimi je lahko zaznal dobro skrit smehljaj in se ga že zaradi želje po njem zavedal bolj kot kdajkoli poprej. Kaj ti pomaga, ko pa ga boš nazadnje tudi njej nekega dne za vedno izbrisal z obraza. Ob tej grozeči misli se je vidno zdrznil in umaknil pogled nekam predse, se še trdneje oklenil kozarca in preostanek izpil na dušek. Takoj ko je začutil, da se je njegovo telo ujelo v vrtince omamnosti, je lahko sproščeno izdihnil morečo misel, nevede spet segel po steklenici in pogled vrnil k Lucianni. ''Pravzaprav sem se vselil šele pred nekaj dnevi. Prej nikoli nisem hotel živeti tu. Zdaj pa tako in tako nimam izbire,'' je skomignil, si ponovno natočil in spet zamišljeno pogledal Lucianno. Nenadoma mu je misli presekala podoba, katero je bil videl pred nekaj minutami, in vprašanje, katerega je izzvala, je že po ostrem glasu, s katerim je bilo izrečeno, zahtevalo takojšen odgovor. ''Kdo ti je naredil tisti križ?''

[Lucianna]

Lucianna je na dušek izpraznila kozarec vode in se v trenutku počutila veliko bolje. Tudi bolečina na njenem čelu je precej popustila, čeprav se ji je zdelo, da razlog za to nikakor ni bila le voda. Hvaležno je pogledala Scarja, ki je med tem vajeno praznil kozarec in nehote jo je prešinilo, da mora to početi kar pogosto. "Res, duševeno rane so veliko, veliko hujše in težje ozdravljive od vsakršnih telesnih," je rekla zamišljeno, "s tem, ko jih prizadenemo drugim, nehote ranimo tudi sebe, ali pa postanemo otopeli in pričnemo v tem celo uživati... Kaj je huje? Mogoče se zdi otopelost res lažja pot, a od tam nikoli več ne more biti ne odpuščanja in ne vrnitve. Ti... si ranil sebe in zdaj trpiš..." je nadaljevala s težavo in pobesila pogled. "A zaradi tega imaš vsej še vedno upanje, da boš nekega dne rešen. Morda si ga sam res izgubil, toda jaz... jaz ga imam še vedno." Vedela je, da ga bo preteklo leto za vedno zaznamovalo, vedela, da je bil demon, da je bil Zlo, a njenih čustev do njega to nikoli ne bi moglo spremeniti. Rodila so se veliko preveč globoko v njeni duši, da, celo globlje od volje in zavesti, v globinah, do koder je segla samo mesečina. Vseeno bi ji bilo celo, če bi jo ranil in njeno dušo za vedno zapisal pogubi. Vseeno. Samo da bi mogla vedno biti ob njem... Njene misli je nenadoma zdramil Scarjev pogled, ki se je ostro zarezal v njen vrat, natanko tja, kjer jo je pred letom dni ranilo srebrno rezilo. Rana jo je rahlo zaskelela, kakor večni, neizbrisni opomin in z roko si je počasi segla k njej. Križ... da, bil je križ in to pravilen, Scar pa je bil kljub vsemu demon in ravno zato se je ves čas potihem bala, kakšen bo njegov odziv, če bo rano nekega dne odkril. Nekoč je srečala demona, ki je že ob samem pogledu na križ povsem ponorel...
"Takrat, ko si odšel," je rekla kolikor je mogla mirno, čeprav ni mogla prikriti besa in ponižanja, ki sta ji lomila glas, "sem se spopadla z enim izmed temnostrancev. S tisim, ki je nosil srebrna bodala in se je v bitki na noč svetega Vigeousa dolgo bojeval z ... Dice." Zazdelo se ji je, kot bi se Scar ob omembi tega imena komaj vidno zganil, zato je hitro nadaljevala: "Zdaj je slep. Ne vem sicer, kako mu je to uspelo, a potuhnjenec se kjub temu še vedno presneto dobro znajde. Mislim, da vidi tako nekako, kakor netopirji, a kakorkoli; zalotil me je, ko sem mu hotela ukrasti enega izmed tistih srebrnih bodal in v boju, ki je sledil, mi je v vrat zarezal ta kr- to znamenje... Zakaj?! Mu je bilo res toliko do tega, da bi me ponižal? Njegova zloba ne pozna meja in poleg tega se zdaj govori, da je postal voditelj temnostrancev..." Lucianna je pobesila pogled in njen glas se je končno zlomil. Sovražila ga je bolj kot vse zlo tega sveta ni ga bilo mučenja, ki bi se ji zdelo zanj dovolj okrutno. Glavo je sklonila naprej, da so ji lasje padli na ramena in ji prekrili rano, toda vedela je, da se bo vedno bleščala tam, njej v posmeh in v bes demonu, ki ga je tako sovražil.

[Thomas]

Otrplo je čakal, da bi se ob njenih besedah v njem zganilo kakšno čustvo, a je bilo vse, kar je zaznaval, le nemirno valovanje rdeče tekočine v njegovem kozarcu. Na videz odsotno je opazoval vrtinčenje vina in začutil v sebi podoben omamen občutek lahkotnosti. Daleč najboljše vino, je nevede pomislil ter se ob tem pri sebi čudno nasmehnil. A ko jo je nenadoma zaslišal izreči tisto ime, je njegov pogled zažarel v nevarnem ognju, v katerem so se začele lomiti strele nedoumljivega občutja. Najraje bi se zadrl, naj utihne in naj je nikoli več ne omenja, vendar je bila opojnost vina tista, ki je še naprej prijetno vrtinčila njegove misli in mirila njegovo razgreto telo. Ves čas si jo je skušal iztrgati iz glave in nekako izrezati iz srca, pa je bila še vedno tam in ga ob vsaki dobri priložnosti prebodla z občutkom neizbrisljive krivde. S tiho jezo je spet srknil nekaj požirkov, nato pa ob spoznanju, o čem je Lucianna sploh govorila, nenadoma odrevenel. Čutil je, kako mu je kozarec počasi začel polzeti izpod tresočih prstov. Maeglann…ta prasec… Zopet so se v njegovo zavest prikradli spomini, ki so zasekali vanj kot razbeljena bodala. Bes, ki se je zaradi njih in Luciannine pripovedi uspel vžgati nekje globoko v njem, je zagorel kot grozljiv demonski sijaj v Scarjevih očeh. Nezavedno je stisnil pest v kateri je držal kozarec, da se je le-ta pod nedoumljivo silo zdrobil, kot da bi bil le nedolžen par metuljevih kril in ne trda steklovina. Zdrobljeni kosci so se maščevalno zažrli v njegovo dlan, telesne bolečine ob tem pa se ni niti zavedal. ''Preklet…'' je tiho in svareče zarenčal ter se nenadoma pognal k višku. Rdeča tekočina iz zdrobljenega kozarca, ki je bil še vedno zmečkan v njegovi roki, se je počasi začela mešati z drugim odtenkom rdeče – njegovo krvjo, ter se v skupnem potočku počasi vila preko njegove roke tja h komolcu ter se nato kot težka solza utrgala proti tlom. Ničesar ni več čutil, njegov um je bil povsem zaslepljen z njegovo podobo, katero je sovražil že za voljo starih časov, po tem pa – kar je slišal – je bilo sovraštvo do njega še toliko hujše. Nenadoma je sprostil svojo porezano dlan, da so okrvavljeni koščki stekla osvobojeno popadali na tla, nato pa se z zopet povsem praznim pogledom zastrmel v svojo ranjeno roko. Nekaj trenutkov jo je gledal, kot da ne bi bila njegova, zatem pa svoj pogled presenečeno dvignil k Lucianni. Mogoče se mi je pa le zmešalo… Nekaj drugega pa mu je pravilo drugače, zato je v svoji nenadni zmedi le tiho stopil bližje k Lucianni in s svojo nepoškodovano dlanjo objel njen vrat, ravno na mestu, kjer je imela vrezano znamenje. ''Maščevali se mu bomo.''

[Lucianna]

Zgrožena je opazovala, kako je počasi, a zato z nič manjšo ostrino zarezalo vanj spoznanje, o kom mu je pripovedovala. Njegove oči so zažarele tako krvavo rdeče, kot bi se demonu za njimi od besa zmešalo in nenadoma se je kozarec v njegovi roki zdrobil na kosce. Kri, ki mu je ob tem obarvala dlan in mu stekla po roki je pričala, da je bilo njegovo sovraštvo hujše in globlje od vsakršne bolečine. Lucianno je nevede zmrazilo. Dobro je vedela, da ga je sovražil, kakor so ga sovražili vsi svetlostranci. A na njegovem sovraštvu je bilo nekaj tako morilskega, okrutnega in večnega, da si za nič na svetu ne bi želela biti na mestu tistega temnostranskega izmečka. Presenečena, a vendar polna nekakšnega mračnega občudovanja se je obrnila k Scarju, ki je končno razklenil pest, da so stekleni kosci popadali na tla in v tistem trenutku se ji je zazdel povsem demonski. Čeprav se njegova človeška podoba na videz ni spremenila, na človeka ne bi mogel spominjati manj. Bil je samo še tisto strašno bitje, ki je ves čas prežalo za njegovimi očmi... Nenadoma je pristopil k njej in svojo nepoškodovano dlan ovil okoli njenega vratu, da se je dotaknil križa, za vedno vrezanega vanj. Lucianno je v trenutku preplavil val tako okrutne bolečine, kot bi ji hotel njegov dotik križ dobesedno izžgati. Zaprla je oči in poskusila z vsemi močmi izničiti bolečino, toda nemasto tega se je potopila vanjo kakor v nekakšno mračno omamo, močnejšo od tiste, ki jo je prinašalo vino. Ko jih je ponovno odprla, sta se njeni očesi lesketali kakor dva bleščeče črna kosa tlečega oglja in uperila ju je naravnost v Scarja. "Maščevali?" je ponovila in že sama beseda je ognje v njenih očeh še bolj razplamtela. "Toda kako? Že večkrat sem razmišljala, kako bi se najlažje prebila v podzemlje in mu izpraskala iz jamic tisto, kar je še ostalo od njegovih oči, ampak hodnikov tam spodaj ne poznam in čisto mogoče je, da bi se izgubila. Poleg tega pa ga gotovo ves čas obdajajo cela legla temnostrancev. Zvit je. Gotovo ve, da smo svetlostranci razpršeni, sam pa v podzemlju zbira vojsko, s katero bo udaril po nas, ko se mu bo zdelo primerno... Kar naj. Ampak pokazali mu bomo, da nismo tako nebogljeni, kakor si misli!" Njen črni pogled je ponovno vzplamtel, toda njegovi plameni so se zaradi zaradi peklenskega sijaja v Scarjevih očeh obarvali rdeče. Dobro je vedela, da sta oba gorela v isti želji: uničiti slepega temnostranca in se mu maščevati za vsak njegov dih, maščevati, zato ker je sploh obstajal.

[Thomas]

Nenavadna vročina se je razplamtela v njegovi dlani, s katero je objemal Luciannin vrat, vendar je ni bilo bolečine, ki je sedaj ne bi mogel več prenesti. Njegov um je bil povsem zamegljen z prebujenim besom, ki je skupaj s prijetnim vrtinčenjem rdečega vina zavladal nad njegovim telesom. Zaradi tišine, ki se je iznenada prerinila mednju, je lahko dobro slišal udarce svojega srca, ki so skupaj s padajočimi kapljami lastne krvi ustvarjali grozljivo melodijo. Zazrl se je Lucianni naravnost v oči tako odločno, kot da bi se za njo skrival sam temnostranec. ''Ko bo čas… ga nobeno podzemlje ne bo moglo več rešiti,'' je spregovoril hladno, medtem ko se je besneč žar v njegovih očeh počasi začel spreminjati v skrivnostno lesketanje. Končno je le umaknil svojo dlan z njenega vratu in z njo najprej zdrsnil do njene brade, katero je rahlo privzdignil, nato pa mu je pogled počasi padel na lastno krvavečo roko. ''Prekleto…'' je še enkrat zaklel, kot že mnogoterič tisti dan, kajti prej ignorirana bolečina se je počasi prikradla nazaj v zavest. Z očitno jezo, ki se še ni uspela razbliniti v njem, je zakorakal do kopalnice, si med potjo privihal rokave srajce ter dal porezano roko pod curek hladne vode. Zamišljeno je opazoval, kako se je kri mešala z brezbarvno tekočino in v vrtincih počasi izginjala v odtok, nato pa svoj obraz počasi dvignil proti ogledalu in se zazrl v svoj odsev, kot da bi od njega pričakoval kakšno besedo. A vse okrog njega je molčalo, še njegove misli in prej razburkana notranjost. Zavzdihnil je in si z nepoškodovano roko spral obraz, si ga obrisal z brisačo ter vanjo nato zavil porezano dlan. Spet se je molče vrnil nazaj v glavni prostor in se namenil v kuhinjo po nov kozarec, vendar si je že na pol poti do tja premislil in raje zavil nazaj k Lucianni. Namesto, da bi se vrnil na stol, se je po krajšem premisleku raje sesedel na rob na koncu postelje, tako da je Lucianni ponovno kazal hrbet, rahlo sklonil glavo in tiho zavzdihnil.

[Lucianna]

Takoj ko je Scarjeva roka zdrsnila s križa na njenem vratu, je Lucianna sunkovito zajela sapo, kakor da bi se pravkar prebudila iz nočne more ali pa se prenehala dušiti. Toda naj je bila bolečina njegovega dotika še tako grozeča - tisočkrat raje bi videla, da bi ji Scarjev demonski ogenj osovraženi križ izžgal, kot pa da bi ga v spomin na prekletega temnostranca morala nositi vse življenje. Še vedno omotična je sledila demonovim očem vse do dlani, ki mu je brez prestanka neizprosno krvavela. Lucainna se je nehote zgrozila. Stekleni drobci so mu morali zarezati globlje, kot je bilo videti na prvi pogled, saj mu je kri neustavljivo polzela po podlakti in kapljala na tla pred njim. »Si.. v redu?« ga je vprašala tiho, čeprav je bilo več kot očitno, da ne. Opazovala ga je, kako je odšel proti kopalnici in se divje spraševala, kako bi mu lahko pomagala. Skrb zanj ji je čisto zameglila razum in še preden se ji je uspelo domisliti česa pametnega, se je že vrnil in roko ovijal v brisačo. Lucianni se je zdelo, kot bi za hip okleval, nato pa je sedel na konec postelje in ji obrnil hrbet. Za trenutek je obmirovala, ne da bi vedela, kaj naj stori ali kaj naj reče. Morda je napočil čas, ko si je želel biti sam in spraševala se je, ali ne bi bilo bolje, če bi odšla. Resnično ga ni hotela motiti, a se hkrati vseeno kar ni mogla pripraviti do tega, da bi ga zapustila. Zakaj? Zakaj ne moreš? so jo spraševale njene misli vedno znova, a odgovarjalo jim je le razburkano bitje neukročenega srca. Ozrla se je k njemu in po rdečih madežih, ki so mu omočili zasilni povoj spoznala, da mu rana pod njim še vedno krvavi. Saj res, le zakaj roke preprosto ni podržal pod mesečino, ki bi mu rano lahko zacelila v nekaj trenutkih? jo je nenadoma prešinilo. Dvignila se je s postelje in neslišno izginila v kopalnico, od koder se je vrnila z novo brisačo. Za nekaj časa jo je podržala na enem izmed žarkov mesečine, ki so se prebijali skozi razpokano steno. Počakala je, da so se njena vlakna napolnila s svetlobo in se pričela lesketati srebrno, potem pa jo je odnesla k Scarju in pokleknila na tla pred njim. Nežno je z njegove roke snela okrvavljeno brisačo in mu jo ovila z novo, nato pa se mu je svetlega pogleda zazrla naravnost v sklonjene oči.

[Thomas]

Njen nenaden dotik ga je zdramil iz zamaknjenosti, pri kateri se njenega sprehajanja po prostoru sploh ni zavedal. Vse preveč je bil zaposlen z občutkom tiste pristne bolečine, ki je bila kljub rahli omamljenosti zaradi vina še vedno dobro razpoznavna. Ko sta iz njega izpuhtela jeza in sovraštvo, ga je zopet napadla tema ter vanj naselila občutje neskončne praznine. Nenadoma se je počutil tako osamljenega kot že dolgo ne poprej, zavrženega in predvsem neuporabnega. Mirno je pustil Lucianni, da je zamenjala že dobro okrvavljeno brisačo, ter ob stiku z novo začutil zdravilno moč, ki se je skrivala v njej. Prazno se je zazrl navzdol v njene oči, ki so mu kot vedno, ko je pogledal vanje, prinašale svetlobo in skušale oživeti njegovo mrtvo notranjost, vendar je njegov pogled tokrat le odtaval tja daleč preko njih. Nezavedno je z zdravo roko segel po njeni, ki je še vedno skrbno čuvala njegovo z brisačo ovito dlan, ter jo ujel v svoj prijetno topel dotik, ki ni bil več tako vroč kot prej pri stiku s križevim znamenjem. Njeno mehko dlan je ujel med svoje prste ter jo stisnil ravno prav, da se mu ne bi mogla iznenada spet iztrgati, hkrati pa se je sam ob tem počutil tako krhkega in ranljivega kot že dolgo ne. Ni več prav dobro vedel, kaj se je dogajalo z njim: ali je bil potreben dolgega spanca ali pa bi bil že skrajni čas, da ga nekdo prisilno prebudi iz tega napol mrtvega stanja. Najraje bi si prisolil klofuto, vendar v njegovih rokah ni bilo nobene moči več. Že velikokrat je te dni zaspal v takem stanju, kot da bi z alkoholom v mislih hotel zbežati s tega sveta, pa je bilo prebujenje še stokrat hujše od kakšne nočne more. Sedaj pa se je zaradi Luciannine prisotnosti počutil še toliko bolj ničvrednega, ker ji je dovolil, da je videla, kako šibek je v resnici, ko se okrog njega porušijo vsi ledeni zidovi. Iz ozadja svojih misli je zaslišal škodoželjen krohot, ki se je spajal z Mordiino podobo in vanj zalučal tisočera bodala, ki so zarezala naravnost v njegovo vest. Nekaj v njem je od groze vpilo po svobodi, spet drug glas je vse to dušil. Nenadoma se je nanj zgrnilo morje spominov, valovi različnih čustev in podob, ki so vsi naenkrat udarili iz skrivališč, njegov pogled pa se je pri tem že začel nevarno megliti. ''Prosim, ne pusti me samega…'' je še slišal svoj glas, ki je kot šepet odtaval nekam v daljavo in se že v naslednjem trenutku razblinil kot nepomemben privid. Njegove misli so postale en sam vrtinec krvavečega vina, ki je zastiral pogled pred grozečo temo, ki se je počasi začela sklanjati nadenj - vse dokler ga ni popolnoma zgrabila v svoj objem in je njegova zavest premagana utonila v njej, njegovo telo pa je osvobojeno omahnilo v neskončno globel…

[Lucianna]

Ne da bi povesila pogled je začutila, kako se je njegova roka dotaknila njene in jo oklenila v trden prijem. Njeno telo se je v trenutku svareče napelo in na pol pričakovalo, da ga bo ponovno prešinila ognjena bolečina, toda tokrat je bil njegov dotik prijetno topel, hkrati pa jo je navdajal s čudnim občutkom varnosti, bližine in hrepenenja, kakršnega ni čutila še nikoli. Ravno se je nameravala predati lepoti tega čustva, ko se je njeno srce trepetaje skrčilo pod težo strahotne slutnje. V najbolj nedoumljivih globinah svoje duše, tistih, ki so bile na nek mračen način tako tesno povezane z njegovo, je začutila, kako so se razbiti zidovi njegovega srca pričeli eden za drugim rušiti v prah in za sabo puščati le... praznino. Nenadoma pred seboj ni imela več neuničljivega demona, ki bi se posmehoval bolečini in s prezirljivo hladnostjo zatiral svoje človeške slabosti. Bil je samo še praznina raztrganega bitja, pregloboko ranjenega, da bi moglo krvaveti... Sijaj v Lucianninh očeh je ugasnil in trepetaje je strmela v praznino, ki so jo nekoč napolnjevali morilski rdeči plameni.
"Thomas...!" ga je nehote poklicala po njegovem starem imenu. Njegove besede so bile tako tihe, a vendar tako polne neizrekljive zapuščenosti, da so ji strle srce. Ubite oči so ji le še mrtvo vračale nemi pogled in zadnji trenutek preden bi padel na tla ji je uspelo, da ga je ujela za obnemogla ramena. Njegovo glavo je naslonila na svojo ramo in mu izmučeno telo previdno potegnila nazaj na posteljo, pri čemer je pazila, da ga ne bi kako poškodovala. Glavo mu je premaknila tja, kjer je prej počivala njena, da mu je mesečina padala naravnost na obraz in ko ga je opazovala v njeni svetlobi je začutila, da se ga bo vedno spominjala, pa naj bo v dobrem ali v zlem... Svojo roko je obdržala v njegovi in tako kot že tolikokrat poprej rotila Boga, da bi mu bilo prizanešeno, po licih so ji tiho polzele solze in nevede kapljale na njegovo okrvavljeno dlan. "Nikoli te ne bom pustila samega... nikoli..."

[Thomas]

--------- čez nekaj ur ---------

Iznenada so se njegove oči odprle, kot da bi ga nekdo zopet priključil nazaj na ta svet. Zazrl se je naravnost v strop, skozi nejasno meglico svojega pogleda, ki je še vedno kot težka odeja prekrivala njegov um. V glavi je imel čudno praznino, kot takrat po noči Sv.Vigeousa, ko so vsi skupaj ostali brez spomina, njegovo telo pa je še vedno negibno ležalo, kot da se ne bi zavedalo prebujene zavesti. Prisluhnil je tišini in skušal ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Od nekje je do njega priplaval zvok padajočih kapljic, ki so se izven dosega njegovega pogleda že lomile v zgodnji jutranji svetlobi. Spet drug zvok je k njemu ponesel radostno ptičje prepevanje, ki sicer vsekakor ni sodilo na žalobno pokopališče. Končno je le zaslišal bitje svojega srca in pri tem odsotno zamežikal nekam proti stropu. Vdihnil je milino sedaj že prepoznavnega jutra, nato pa ga je sredi vdiha kot mrzel tuš zadelo spoznanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Njegove zenice so se široko razprle, nenaden kaos v njegovi glavi pa mu je spet pognal vso kri po žilah. ''Lucianna…'' so bile prve besede, ki jih je lahko iztisnil iz sebe, medtem ko je njegov prazen pogled mrzlično poplesoval po stropu in se ni zavedal, da ga je nekaj v bližini opazovalo.

[Lucianna]

Ni se zavedala, koliko časa je presedela ob njem ne opazila, kako je mesečina počasi zbledela in se umaknila prvim žarkom vzhajajočega sonca. Ves čas, od kar je izgubil zavest, je držala njegovo dlan in zrla v njegov bledi obraz, pri čemer so se njene ustnice komaj vidno premikale v molitvi. Čudni molitvi, ki je postajala iz trenutka v trenutek bolj besna in obupana. Kajti molila je k luni. "Samo ti, prekletstvo moje duše, imaš moč nad njegovimi ranami, samo ti imaš moč, da ga obudiš! Pri svojem sovraštvu do tebe te rotim: muči mojo dušo kolikor hočeš, raztrgaj jo na tisoč koscev in jo sežgi s svojo morilsko svetlobo! Nikoli več se ti ne bom poskusila upreti, samo reši ga... prizanesi mu!" Toda mesečina je tako kot vedno ostala gluha za prošnje svoje sužnje in v Lucianni se je začel prebujati ponorel strah. Dvignila je roko, ki se ji je divje tresla in jo ponesla k Scarjevemu vratu. Utripa ni bilo. Ali pa ga vsaj ni čutila. Ne... gotovo ni... ne more biti!! je v obupu zakričalo njeno srce, na da bi si drznilo izgovorti strašno besedo. Nenadoma so njene oči zažarele v nepogsljivem plamenu obupa, kakršnega občuti bojevnik, kadar se odpravlja v gotovo smrt: "Prisegla sem, da te ne bom nikoli ne bom zapustila in prisego bom držala!" se ji je iztrgal vročičen šepet. "Kamor koli odhajaš, bom šla za teboj in ponesla s sabo duše tolikih vampirjev, kolikor jih bom mogla pobiti pred smrtjo..." Njen glas se je zlomil in preplavila so ga čustva, tisočkrat močnejša od njene volje, premočna, da bi jih mogla krotiti. Sklonila se je in ga poljubila na čelo, toda že naslednji trenutek se je sunkovito vzravnala. Zazdelo se ji je, kot bi začutila njegov dih, a o tem ni bila povsem prepričana. "Scar?" ga je poklicala previdno in zazdelo se ji je, kakor bi se ji okamenelo srce ponovno zganilo ter pričelo biti. Sunkovito je odprl oči in po njegovem zgroženem pogledu je prepoznala, da se spominja vsega. Morda pa se sploh ni hotel zbuditi... Zdrznila se je ob misli, ki jo je prestrelila in jo nehote poskusila odriniti stran. "Prebudil si se," je rekla kolikor je mogla mirno, čeprav hkrati ni mogla prikriti smehljaja in sijaje sreče, ki ji je v očeh ponovno prižgal ugasle plamene. "Ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo, ampak zelo dolgo si bil brez zavesti. Niti dihal nisi in bala sem se, da si..." tu ji je ponovno zmanjkalo besed, a saj tudi niso bile potrebne. "Če si dovolj pri močeh, bi lahko šla ven na kakšen sprehod," je predlagala, kajti šele zdaj je opazila, kako lepo jutro se je med tem naredilo. Bila je sicer malo utrujena, a to je ni kaj dosti motilo. Niti misel na to, da bo naslednjo noč morala predivjati v kletki v tem trenutku ni mogla do živega sreči, da je bil Scar ponovno ob njej. Edini strah, ki jo je dušil, je bil pogled na njegove oči, ki so se tako nenadoma ponovno napolnile s svetlobo življenja. Je bila tega res kriva samo njena sebišnost? Ga je nehote ponovno obsodila na trpljenje? Nasmehnila se mu je, da bi prikrila svoj strah in se mu zazrla v oči. "Tako vesela sem, da si se vrnil..."