Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jun 30, 2007 20:59:01 GMT 2
Njegov zmedeni pogled, ki je švigal sem ter tja po stropu, se je ob njenem glasu nenadoma ustavil, nato pa se obrnil proti Lucianni. Še vedno je videl dokaj megleno, zato je bila njena podoba zanj bolj ali manj nerazpoznavna. Toda čutil je toploto, ki jo je oddajalo njeno telo, in slišal glas, ki mu je bil v trenutku nadvse domač. ''Samo še malo bi rad ostal tako,'' je šibko odgovoril na njene besede, katerih se je še vedno čudno zavedal samo na pol. Glavo je imel tako prazno in čeprav je vedel, kaj se je zgodilo z njim, so bile njegove misli še vedno povsem razpuščene. Suho je pogoltnil in se nenadoma zavedel teže svojega telesa. ''Prekleto vino,'' je zamrmral napol zase, čeprav ni bil prepričan, da se je vse skupaj zgodilo samo zaradi pijače. Ponavadi se je ob popivanju potopil v čudne in nejasne sanje, zdaj pa je bilo kot… da ne bi obstajal. Praznina, tema, nič. In zdaj spet življenje, pa še tako čudno. ''Mi lahko prineseš malo vode? Prosim.'' je vprašal s tihim glasom, kot da bi ga v pljučih še vedno nekaj dušilo, resnica pa je bila, da se je počutil tako izčrpanega kot še nikoli.
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 2, 2007 19:56:44 GMT 2
Lucianna je prikimala in se mu komaj vidno nasmehnila, nato pa je vstala in se odpravila po vodo. Bila je vesela, da lahko stori zanj vsaj nekaj, pa čeprav je bilo to tako malo v primerjavi z vsem, kar je on že naredil zanjo. Spotoma je dobro oprala in zmočila cunjo, ki jo je imela prej na čelu sama. Zdaj je ni potrebovala več - od padca po stopnicah se ji je poznala le še rdeča odrgnina, ena od mnogih, za katerimi je trpelo njeno telo. Ko se je vrnila, je Scar še vedno ležal na mestu, preveč izmučen, da bi se mogel ganiti. Lucianna mu je na čelo previdno položila mrzel obkladek, a izžarevalo je takšno vročino, da se je mokro blago pri priči segrelo. Nežno mu je podprla glavo in mu ponudila pijačo. Še vedno kar ni mogla razumeti, kaj se je z njim zgodilo in kam je izginila vsa moč, ki ga je prevevala in se je vedno zdela tako nepremagljiva. "Bilo je tako čudno...," je začela obotavljaje, kakor da se ni bi hotela spominjati. "Mislila sem, da si omedlel, ampak v nezavesti si bil tako dolgo in zdelo se mi je, kakor da ne bi dihal..." je rekla in ga zaskrbljeno pogledala. "Vem, da si demon in da ne moreš umreti, a veseeno me je skrbelo. Veš mogoče, kaj se ti je zgodilo?"
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jul 5, 2007 12:35:53 GMT 2
Spil je nekaj osvežujoèih požirkov mrzle vode in zaèutil, kako je tekoèina oblila prazne stene njegovega želodca, hkrati pa je vlažna cunja hladila njegovo pregreto èelo. Naslonil se je nazaj na vzglavnik in se spet prazno zazrl v meglièast strop. ''Ne vem,'' je zamrmral in si skušal zbistriti vid, ki mu je še vedno kvaril pogled na svet okrog sebe. ''Kot da bi odšel. Nekam. Izginil,'' je zamrmral nedoloèeno, saj tudi sam ni razumel, kako se je to lahko zgodilo. Kot da bi se njegov demonski duh nekako uspel iztrgati iz telesa, nato pa se spet nekako vrnil, brez vseh spominov na ta dogodek. ''Mogoèe…'' je zaèel s še vedno suhim glasom, katerega niti voda ni zmogla veè zmehèati. ''Mogoèe sem hotel zapustiti to telo, to srce… da bi našel novo, novo žrtev…'' je momljal komaj razloèno, medtem ko je njegov pogled še vedno zrl nekam navzgor. ''Ampak verige so premoène, prekletstvo neunièljivo…'' je še kar mrmral, kot da bi se iz trenutka v trenutek zavedal veèje groze. Vid se mu je postopoma spet vrnil in sedaj je svoj pogled usmeril k Lucianni. ''Nikoli ne bom mogel oditi…'' Tedaj je dvignil svojo roko in si na prsih razparal napol odpeto srajco in Lucianni razkril predel srca, preko katerega je potekala globoka in dolga nikoli zaceljena brazgotina.
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 5, 2007 17:22:16 GMT 2
Lucianna je ob njegovih besedah sklonila glavo. "Žal mi je..." je zašepetala, potem pa jo je nenadoma prešinila odrešilna misel. "Ampak, saj v tem telesu vendar ne boš mogel ostati za vedno! Lahko da si z njim prikljenjen na ta svet, toda postaralo se bo in..." Nenadoma je umolknila, kakor bi odrezal ter se zastrmela v rano na Thomasovih prsih. Čeprav je bila Lucianna vajena poškodb vseh vrst, ji je ob pogledu nanjo vzelo dih. Videti je bila nezaceljena, kakor da bi bila vrezana ta hip, a vendar iz nje ni pritekla niti kaplja krvi. Lucianna je počasi odvrnila pogled in z mešanico groze ter bolečine poiskala Scarjeve oči. "Si... si si to naredil sam?" je vprašala z glasom, ki se je od slabo prikritih čustev kar lomil. Ne, pred enim letom te rane gotovo še ni imel. Je bila to, o čemer je govoril? Vidni znak njegovega prekletstva? Ledeno jo je zmrazilo in začutila je, kako se je v njeno srce počasi naselila mrtvaška praznina.
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jul 5, 2007 21:52:40 GMT 2
''Poskušal sem si iztrgati še tisto edino, kar me dela človeškega,'' je napol prazno zamrmral in svoj pogled spet zamišljeno usmeril navzgor proti stropu. ''Pa ne morem,'' je izdihnil in za nekaj trenutkov zaprl oči, da je bilo vse, kar je videl popolna tema. Z roko si je zakril nazaj še preveč dobro vidno rano, za katero ni vedel, ali se bo kdaj sploh zacelila, ali bo kdaj lahko krvavela, da bi izlila bolečino njegovega srca. ''Bila je kazen, ker sem odšel. Ker sem preslepil dušo človeka, ki je iskal odrešitev za dušo njegove ljubljene. Ker sem ga pregnal iz lastnega telesa. Zdaj pa sem ostal tu, priklenjen na njegovo srce, ki še vedno ljubi,'' je v šepetu pojasnil, tokrat povsem sproščeno, a s praznim glasom, ki ni več razkrival ničesar. Samo žalostno resnico in spoznanje, da je postal ujetnik svojih napak. Počasi je spet odprl oči in se ozrl naravnost v Luciannine oči. S tihim pogledom volka se je zazrl naravnost do globin njene volčje duše, nato pa svojo dlan ponesel k njenemu licu. Pobožal jo je, čisto počasi, nato pa ponovno spregovoril s tihim glasom. ''Poskušal sem, Lucianna. Hotel sem premagati človeško plat, ki naju je ločevala… Pa sem nazadnje sam postal človek. In sedaj te ne morem več ljubiti na način, kot sem te ljubil nekoč. Moje srce še vedno pripada Mordii in le ona mi ga lahko iztrga. Iztrga ali pa zopet oživi.''
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 6, 2007 11:11:18 GMT 2
Lucianna je nekaj trenutkov le tiho sedela, kakor da Thomasove pripovedi sploh ne bi slišala, nato pa je začutila, kako jo po celem telesu začenja spreletavati leden drget, ki je ni hotel miniti. Prekrižala je roke na prsih in se stisnila skupaj, a mraza, ki ji je ledenil dušo še vedno ni mogla ustaviti, zato se je ponovno vzravnala. Šele zdaj je resnično razumela, kaj se je zgodilo s Scarjem po tistem, ko je pred letom dni tako skrivnostno izginil. In šele zdaj je razumela, zakaj. Svoj premraženi pogled je dvignila k njemu, toda v trenutku, ko je to storila, se je ledeni ovoj okoli njenega srca razletel na tisoč koscev in vanj je ponovno začela pritekati življenjska toplota. Njegove oči so bile oči volka, ujetega, a še vedno volka in bile so povsem takšne, kot pred letom dni, pa čeprav samo za trenutek. Povsem takšne, kot se jih bo spominjala vse življenje... Lucianna se mu je rahlo nasmehnila skozi ovoje svoje bolečine in iz dna duše poslednjič poskusila objeti volka v njem, toda namesto tega je zadela ob mrzle rešetke, ki so jo odbile. Hotela jih je razbiti, hotela je iztrgti srce, ki je bilo za njimi, toda ni se ga več mogla dotakniti. Sebična si, je pomislila sama pri sebi. Skozi vse to trpljenje je šel zaradi tebe, ti pa mu ne privoščiš niti edine sreče, ki mu je še ostala na tem svetu... Toda njene volčje duše to ni moglo pomiriti. Še vedno je kričala, raztrgana med ljubeznijo do njega in slepim sovraštvom do Mordie, kričala... Nenadoma je planila na noge, čeprav so jo komaj nosile. Na licu je še vedno čutila njegov dotik, a bil je več, kot je v tistem trenutku mogla prenesti. "Vedno te bom ljubila Scar, vedno..." je izdavila z glasom, ki se je lomil v ognju in obupu, nato pa se je obrnila stran in kolikor je mogla hitro stekla po stopnicah ter planila skozi izhod njegove grobnice. Edino, kar je pustila za seboj, je bilo njeno srce.
|
|
Thomas
Svetla stran
Demon
Posts: 92
|
Post by Thomas on Jul 6, 2007 12:00:53 GMT 2
Vedel je, da je storil prav, čeprav je čutil, kako so se vanj zarezali drobci Lucianninega zlomljenega srca. Pobral jih je košček za koščkom in jih skril nekam v globine svoje duše, kjer jih nihče več nikoli ne bo mogel najti. Morda niti ona sama ne. Njegovo telo je še vedno mirovalo. Njegove oči so se spet počasi zaprle, globok dih pa je vanj ponesel praznino in hlad njegove grobnice. Srce je zopet bilo mirno in spokojno, bilo povsem sproščeno in brez zadržkov za edino osebo, ki jo je lahko ljubil. Mordia. Sedaj ni več pustil spominom, da bi zopet zarezali vanj, kajti dovolj je bilo že bolečin in notranjega trpljenja. Pozabil je na preteklost, pozabil je na ta dan in mnoge druge. Moral je pozabiti. Moral je pozabiti na Lucianno, ljubezen njegove duše, katere ni smel in ne bo mogel ljubiti na način, kot si je želela. Njegovo dušo je razparal krik, ki se je trenutek kasneje izvil iz njegovih ust. Krik, ki je napolnil prazno grobnico in se srhljivo razširil po podzemlju. Krik, ki ga je spremenil nazaj v volčjo podobo in se s tem spremenil v žalobno volčje zavijanje, ki je iz njega nosilo še zadnje drobce bolečine, vse dokler ni v njem ostala le praznina. In srce je zopet dominantno utripalo. ------------------------------------------------
|
|
|
Post by wowposter on Oct 29, 2008 4:56:29 GMT 2
|
|
|
Post by wowposter on Nov 3, 2008 17:44:54 GMT 2
|
|
|
Post by wowposter on Nov 13, 2008 9:45:05 GMT 2
|
|