Peščena plaža

[Lana]

Peščena plaža zavzema največji del Sunnydalske obale. Na njej se ob sončnih dnevih zbirajo sicer zaprti meščani, ki imajo enak cilj - sprostitev v morju, osvežilno zabavo... Plaža je popularno mesto tudi za nekatere igre, naprimer za odbojko na mivki, za katero obstaja posebno igrišče. Ob vikendih se na plaži pojavi tudi tip, ki prodaja hot doge, krompirček in ostalo hitro hrano. Poleti pa, kot namazana, teče tudi prodaja sladoleda.

[Kaia]

Kaia se je sprehajala po peščeni plaži. Hotela je malo zbistriti misli. Preveč se ji je nakopičilo v tem tednu. Veliko je premišljevala... Pa se ni spomnila o čem. Spomin me zapušča... si je misila. Ah, kakšne pa klatiš. Saj si še vendar mlada! je v njej rekel nežen glasek. V daljavi je zaslišala jok. "Oh, šit!" je potiho zagodrnjala. "Mislila sem, da bom ob tako pozni uri sama," je zamrmrala v temni večer in se odpravila do zida, na katerem je sedel tisti, ki je jokal. Ko je bila malo bližje, je videla, da je dekle. Zdelo se ji je nekam znano. Ali je Lucianna? Ustavila se je in premišljevala. Ah ne, ni ona. Preredke lase ima. Lucianna ima bolj goste. Gotovo ni ona. Odšla je naprej. Ko je prišla do dekleta, je videla, da je mlada. "Hej," je skoraj tiho zaklicala. Dekle se je prestrašilo in dvignilo glavo. "Zakaj jočeš?" jo je vprašala Kaia. Zgledala je kakšno leto mlajša od nje. "Mimogrede... Jaz sem Kaia. Pa ti?" jo je vprašala in ji ponudila roko. Ker jo je dekle samo gledalo in nič reklo, je umaknila roko. "Kaj delaš zunaj, ob tako pozni uri? Mislim, saj jaz sem tudi tako pozno tu, ampak se ti ne zdi, da je nevarno? Jaz se ravno odpravljam v študentsko sobo, kjer spim," se je nasmehnila Kaia. Čakala je kaj bo dekle odgovorilo.

[Nicheq]

Dekle je v strahu odgovorilo. "Jaz.... jjaz sem Nika.... Nika McHeLL". Dekle je spet bridko zajokalo. Tokrat je potočilo še večje solze. Potihoma je reklo: "Ne vem........". Zdaj je še bolj zajokala. "Ne vem ... ali ti lahko.... zgodbo... sploh povem.... vendar če te že zanima...... " Dekle je vstalo. Pogledalo je je Kaio naravnost v oči, z srepim pogledom. Prijela se je za rdeč obroč in zakričala. Na tleh je ležal le kup prahu...

[Kaia]

Kaia je zakričala. Še sama sebe je presenetila, kako glasno lahko zakriči. "Na pomoč! Naj kdo pomaga!" je začela kričati. Toda najblija hiša je bila en kilometer stran, zato je niso slišali. "Oh, naj kdo pomaga," Kaia se je sesedla in zajokala. Začela je prijemati prah. Ni vedela, zakaj jo je Nika tako pogledala. Tako... Srep pogled je imela. "Oh, Nika... Kaj sem storila..." še bolj je zajokala. Tokrat glasneje. Le kaj je pri tem imel tisti rdeč obroč? je pomislila. Ah, verjetno je bilo samo naključje in jo je ravno takrat zasrbelo pod obročem. Čeprav jo je poznala šele tri minute, ji je bilo žal, sploh, da je prišla sem na plažo. Oh, le zakaj, le zakaj sem jo morala vprašati zakaj joče... Takrat pa se je s prahom začelo nekaj dogajati. Nastal je majhen vrtince. Kaia se je prestrašeno umaknila in se vstala. "Kaj, kaj za vraga...?" je začudeno zajecjala. Iz vrtinca je nastala... Nihče drug kot Nika McHell. "Oh, Nika! Kaj se je zgodilo s tabo? Zakaj si se spremenila v prah? Oh, Nika, čeprav te poznam šele pet minut, me je skrbelo zate!"

[Nicheq]

Nika se je zdrznila. Premišljevala je: Kako me ona lahko oživi! NEMOGOČE!!! To je bilo zanjo nekaj novenga. Torej le ni tako čarobna kot si je mislila. Takrat se ji je zazdelo da MORA povedati zgodbo. Rekla je: "Naj te ne skrbi... povedala ti bom zgodbo, VENDAR! NIKOMUR JE NE SMEŠ IZDATI POD NOBENIM POGOJEM! Torej: 10.11 sem se rodila bogati družini. Vsi so me hoteli pestovati zato je bila prababica ljubosumna. 1 mesec po mojem rojstvu se ji je zmešalo. Ubila je vse moje sorodnike, od tega so našli samo očeta. Tako sem bila že pri 1 mesecu na pogrebu. Čez nekaj let sem se spet spomnila očeta. Mislim da je minilo... nekaj več kot 5 let. Šla sem na njegov grob. Zajokala sem in prosila, da bi moja prababica lahko živela pri njemu v grobu. Ko je solza padla na nagrobnik se je oglasil neki glas. Rekel je: "Hči moja lepo da si me spet obiskala. Vendar nekaj ti moram povedati: V tem grobu prababica ne bo živela. Samo jaz... jaz... in ti.... samo midva". Takrat je glas utihnil. Danes zjutraj pa sem spet šla h grobu. Spet sem prosila očeta. A rekel je ne. Ne vem kaj naj naredim.... prababico je treba pokopati. Nov grob nočejo narediti. A muči me še eno vprašanje: oče res še živi!?" Pogledala je Kaio kaj ji bo odgovorila.

[Kaia]

"Uf... Res zanimiva zgodba. Ne vem kaj naj rečem. Brez besed sem. Res. Takšne zgodbe, oz. resnice, še nisem slišala. Niti prebrala. Niti... Niti karkoli. Oče je verjetno kakšen demon ali vampir. Če pa ni to... Pa ne vem. Duhovi tako ali tako ne obstajajo," je zamišljeno povedala. Ali pač? Kaj če duhovi res obstajajo? Pa so se tisti, ki so trdili, da ne obstajajo zlagali? Ali sploh niso vedeli? "Glede babičinega groba pa... Poznaš kakšnega kiparja? Tisti, bi lahko naredil majhen spomenik. Potem bi pa babico zakopala na svojem najljubšem mesu in postavila spomenik. Bi šlo to? Vem, da si zelo želiš pokopati babico... Oprosti, prababico," se je popravila, ko jo je Nika svareče pogledala. "No, po moje, je to edina možnost. Bi naredila to za svojo ba... Prababico? Očitno jo moraš imeti zelo rada," je še rekla, nato pa Niko vprašujoče pogledala.

[Nicheq]

Nika jo je tokrat še z bolj srepim pogledom pogledala. Ni mogla verjeti kaj Kaia naklada. Vsega je imela dovolj. "Sploh me ne razumeš! To zdaj jemleš kot nekakšno bedarijo ki sploh ne obstaja. Pa še nekaj: moj oči ni vampir, ne demon! Bil je čarovnik! Velik čarovnik. Znal je zelo veliko čarovnij in trikov. Postal je bogat. In zdaj ko boš prišla v študentsko sobo: "joooj veste kaj se je zgodilo! Srečala sem jasnovidko ki je rekla, da je njen oči duh!! Pa kaj za vraga; se ji blede!!" Izgini stran! Nočem te več videti!!" Nika se je zasukala. A preden je odšla ji je zabičala: "Če to zgodbo komu poveš, ti ne bo dobro!" In z hitrimi koraki se je odpravila v Gozd. Tam je zavila na gozdno ulico

[Kya]

_______nekaj dni kasneje_______

Kya se je z Avanjijem presvetlila na plažo. Ker ni bila vajena takšnega naèina potovanja, se ji je malce zvrtelo in oklenila se je Avanijeve roke. Nekaj sekund ga je samo držala in ga gledala v oèi, nato pa pogledala po plaži. Morje je tiho šumelo in valovi so oblizovali pesek, ki se je srebrnkasto lesketal v meseèini.
Noè je bila prijetno topla, vseeno pa ji je piš hladnega vetra pognal mravljince po hrbtu. Roke je prekrižala na prsih in pogledala Avanija.


(totalno brez ideje, kaj nej napišem… )

[Avani]

Presvetlila sta se na plažo in Kya bi skoraj padla, a se je uspela okleniti njegove roke. "Si vredu? Moraš se na vaditi na to" ji je rekel. Valovi so vdarjali ob obalo in z Kyo sta se nekaj trenutkov samo gledala v oèi. Nato je trenutek minil in spustila sta se in Avani se je zazrl nekam v daljavo. Kya je bila popolnoma tiho Avaniju pa je postajalo vedno bolj nelagodno. Bil je sam z dekletom in naenkrat je popolnoma zmrznil. Še pred nekaj trenutki jo je hotel vprašati tisoè vprašanj sedaj pa se ni mogel spomniti niti enega. Še vedno je zrl v morje ter iskal vprašanje. kakršno koli bi bilo primerno a se ni mogel spomniti niti enega. Nato ga je nekaj povsem obsedlo in v trenutku je rekel "Si za plavanje?".
Še preden je Kya odgovorila si je že slekel plašè in majico ter hlaèe ter se pognal v vodo. Potreboval je nekaj da mu zbistri misli. Ko so ga dosegli prvi valovi se je poèutil svobodnega kot še nikol. V trenutku se je že vrgel v vodo in naredil nekaj zamahov. Voda ni bila ravno topla prav tako pa ne premrzla. Ker je na trenutke zapihal še mrzel veter je bilo v vodi prav prijetno. "Pridi. Voda je odlièna." je zakrièal kar iz vode. Naredil je nekaj zamahov nazaj proti obali, da bi videl kako se bo odloèila Kya.

[Kya]

Malce preseneèen je opazovala, kako se je pognal v vodo in zaplaval. Nekaj èasa ga je samo opazovala, nato pa tudi sama slekla oblaèila in ksoèila v vodo. Dolgo je ni bilo na površje saj je plavala èisto do dna. Ko se je le dvignila na gladino so se njeni lasje srebrnkasto svetili v soju meseèine. Globoko je vdihnila, nato pa se ozrla okrog in odplavala do Avanija. Voda se ji je zdela èudovita in v trenutku navdušenja ga je poškropila. Zasmejala se je in odplavala nekoliko stran, saj ni vedela, èe bo dobila vval vode v zameno ali ne.

(brez idej...)