Pomol

[Lana]

Dolg pomol, zgrajen po zadnji uničitvi Sunnydala, je prostor, kjer se ustavljajo raznorazni prodajalci s svojimi ladjami. Večkrat so to prodajalci rib, včasih pa se tu najdejo tudi ljudje, ki si želijo prekašati sloves Magic Boxa - prodajajo raznorazne predmete, ki služijo čarovniji, a ribiči, katerih ladja se v valovih upogiba zraven njihove, so vselej mnenja, da so to le nekoliko prismuknjeni ljudje, katerih zares ne gre jemati resno. Pomol je trden, grajen je namreč iz kamna in betona - iz pomola pa je mogoče videti zares veličasten sončni zahod.

[Lana]

Sonce je zahajalo, Lana pa je sedela na pomolu; njene noge so bingljale nekaj metrov nad vodo, njen pogled pa je spremljal rdeče obarvano nebo. Še nekaj minut, pa se lahko spravi na lov za vampirji in drugimi bitji teme. Nenadoma so njena ušesa za seboj zaslišala šum, pravzaprav ne šuma - korake. Postavila se je na noge in nekaj časa strmela v nebo, šele ko se je oseba za njo kar močno približala, se je obrnila - in obstala.

((Kdorkoli? )

[Thomas]

((oprosti za zamudo ;D))

Scarjeva volèja podoba se je nekje sredi poti k pomolu elegantno spremenila nazaj v èloveško, ki pa je prikazovala precej turobno postavo v èrn plašè ogrnjenega mladenièa. Njegovi visoki ovratniki so ga varovai pred hladnimi sunki vetra, medtem ko so njegove roke odsotno poèivale v globinah njegovih žepov. Nenadoma je sredi pomola obstal, ko se je dekle pred njim zavedlo njegove bližine in se obrnilo. ''Pozdravljena Lana,'' je rekel mirno in v njegovih oèeh se je za hip zalesketal rdeèkast sijaj. Ustnice so se mu ukrivile v komaj opazen smehljaj, medtem ko njegove hladne oèi niso izdajale nièesar. ''Midva se pa že lep èas nisva videla,'' je zamrmral in stopil naprej proti svoji prijateljici - izganjalki.

[Lana]

"Tom?" je zmedeno zamrmrala. "Thomas?" Premerila ga je od glave do peta. Bil je on. Bil je živ, bil je tukaj. Kaj za vraga se je šel? Kako je lahko kar tako izginil, ko pa ga je vendar najbolj potrebovala? V času, ko je premagala Leona, je bila zakorekoč brez prijateljev in ni se ji zdelo pravično, da je Thomas kar tako izginil, ko ga je res potrebovala. "Res je," je mirno pokimala in svoj pogled uprla njegovemu. Čutila je lahko hlad, ki je vel iz njegovih oči. Spremenil se je. Spet. "Kam si izginil takrat, ko sem te najbolj potrebovala?" je mirno vprašala, njen glas pa je ostal brezbarven. Naj ve, da se ji to ni zdelo pravično.

[Thomas]

Pred letom dni bi ji po tako dolgi odsotnosti stekel naravnost v objem in bil preprosto vesel, da jo vidi. A sedaj... Kot da bi bila le še bežen spomin iz preteklosti, bitje, ki ga je ves čas moral gledati skozi oči nekoga drugega. ''Proč?'' je zamrmral v odgovor in jo pozorno spremljal s svojim pogledom, nato pa začel počasi korakati proti koncu pomola. ''Sicer pa nisem bil edini, ki je izginil,'' je še dodal v taistem mrzlem in tihem tonu, ki ni izdajal nobenega skritega občutja. Na robu pomola je obstal in svoj pogled preusmeril v črno morje. ''In ti ne edina, ki sem jo zapustil samo sredi vsega tega,'' je spet spregovoril in svoj obraz počasi zasukal k njej. ''Kakorkoli. Čestitke v zvezi z Leonom.''

[Lana]

Morala se je boriti sama s seboj. Čutila je veselje v sebi, veselje, ker spet sliši njegov glas, po drugi strani pa je morala ostati brezizrazna. Pustil jo je na cedilu. Ker je njegov glas ostal hladen, je hkrati v kotičkih oči začutila še solze. Iz njunega prijateljstva pred dobrim letom je nastalo tole?! Bilo je tako nepravično... "Ne, res nisi bil. Ampak v starih časih si ostal z menoj, tudi če so me vsi drugi pustili. Saj vem... časi se spreminjajo." je zamrmrala z zamolklim glasom, s pogledom, uprtim v tla. Vraga, kako je bila lahko takšna do njega? Hotela mu je kar skočiti v objem, mu pokazati, da je vesela, ker je sploh še živ... "Hvala." je zamrmrala in pri zadnjem a-ju v tej preprosti besedi se je je njen glas zlomil. Povzdignila je pogled, svoje oči, napolnjene s spolzami je uprla naravnost v Thomasa. Ne bo jokala, ni šans. Ne bo se prepustila čustvom... Pa vseeno se je, še preden se je zavedla, znašla v njegovem objemu, po licih pa so ji tekle solze. "Vesela sem, da te spet vidim." je s težavo izjavila. Vraga, mislil bo, da se ti je med tem letom zmešalo...

[Thomas]

Dobro je vedel, da se bo pred njegovo podobo slej ko prej zlomila, preveč dobro jo je poznal. In tako je že skorajda pričakoval, da se mu bo v solzah vrgla v objem. Brez besed jo je vzel k sebi, v svoj objem, ki je vedno obljubljal zaščito in oporo, sedaj pa se je zdelo, kot da je bil tam le zaradi navade iz starih dni. Preko njene glave je zrl v črno morje in v mislih brskal po spominih, ki so združevali njega in Lano, dva najboljša prijatelja, ki bi nekdaj dala vse za drug drugega. Vendar kar je nekdaj sam čutil do Lane je bilo sedaj kot izgubljeno. ''Ne veš, kaj vidiš,'' je zamrmral povsem umirjeno, medtem ko jo je s prsti božal po laseh. Pustil je tišini, da je zavladala nad njima, nato pa jo narahlo prijel za rame in se ob odmiku s svojim demonskim pogledom zazrl v globine njenih oči. Kako naj bi ji drugače povedal, da je Thomasova človeška plat za vedno izgubila bitko z njim?