Soba št. 2 (Lana & Hope)

[Lana]

Dekliška soba gleda na park, ki stoji na ozemlju kampusa. V tej sobi sta dve postelji, vsaka ima svojo nočno omaro in nad vsako je okno, skozi katerega pa le ob večerih, ko sonce zahaja, posijejo sončni žarki. Na levi strani sobe je večje ogledalo, na desni pa omara s predali. Nasproti postelj za vsako študentko stoji po ena visoka omara, namenjena oblačilom, med tema omarama pa so vrata, ki vodijo v in iz sobe.

[Hope]

Zaslišal se je glasen pok in ženski glas, ki je nezadovoljno vzdihoval po stopnicah. Vrata sobe so se hitro odprle in v sobo se je najprej zvalil ogromni kovèek. "Presneta težka stvar..." je zamrmrala njegova lastnica ter ga porinila do ene izmed dveh postelj. Ko je odložila to težko breme, si je podrobno ogledala sobo. Zadovoljno je opazovala razgled skozi okno in pogledala na svojo roèno uro. Ni vedela, kdo bo njena sostanovalka, zato je bila kar malo živèna. Èez nekaj èasa se je usedla na posteljo, odprla kovèek ter si prièela urejevati stvari.

[Lana]

Prekleto... Lano so skoraj zalile solze jeze. Imela je dovolj vsega, zdaj pa v žepu ni našla ključa, ki naj bi odpiral njeno sobo. "Prekleti..." je ponovila svoje misli na glas in pritisnila na kljuko, ki se je, začuda - vdala in odprla vrata v prostor pred njo. Svetla soba z dvema posteljama in... Hope. Nejeverno je obstala med vrati, nekaj časa zijajoč v prijateljico, kot bi bila le-ta kakšna prikazen. Počasi je vstopila in zamežikala v svetlo sobo, šele tedaj pa se je zavedla, kakšno prekleto srečo ima, da je v sobi s Hope - če to ni bila prikazen. "Hope!" je po nekaj zanjo dolgih in mučnih trenutkih vzkliknila in se naenkrat pojavila ob njej ter jo objela. "O moj bog, Hope." je ponovila in se ji nasmehnila.

[Hope]

Ozrla se je proti vratom, ko je zaslišala hrup in vstala, da bi prièakala sostanovalko. Vrata so se odprla in nenadoma je ostala brez sape. Tiho sta se gledali, nato pa sta se moèno objeli "Lana!!!" je vzkliknila Hope ter jo nekaj èasa trdno držala "Mislila sem...Nisem vedela..." Misli so se ji zmedeno podile po glavi in komaj je izoblikovala stavek. "Konèno se vidiva," je konèno spravila iz sebe. "Kako si? Toliko si imava za povedati, da sploh ne vem kje naj zaènem," je povsem navdušeno blebetala. Bila je zelo vesela, da jo je našla, saj ji je bilo tako prihranjeno vso iskanje. "Pogrešala sem te, veš," je še dodala ter usedle sta se na posteljo. "Zdaj pa kar zaèni. Kaj se je zgodilo po tistem...In kje so vsi? Ste še vsi skupaj?" Planila je nanjo z vprašanji, popolnoma navdušena, da zopet vidi svojo prijateljico.

[Lana]

Vesela je bila Hopinega veselega odziva; v tem trenutku si ni želela ničesar drugega kot to, da bi bila lahko spet obkrožena s starimi prijatelji. Zaradi samega veselja, ki jo je obsedlo, se je morala zasmejati. "Zdaj sem super." je dejala z nasmeškom na obrazu. "Kako si ti?" Prisluhnila je njenim besedam in ob prvih se je morala nasmehniti. "Zgodilo se je kar nekaj presenetljivih obratov." je nasmejano dejala. " Najprej lahko povem, da sem Leona zmlela v prah, po tem pa so se vsi razgubili. Thomasa in Mordie nisem videla že nekaj mescev, na temni strani pa je tako ali tako vse tiho… Očitno so se morali zaradi naše zmage odmakniti. In s tem so mi, moram priznati, olajšali delo." Znova se ji je nasmehnila in jo premerila. Ni se kaj pretirano spremenila, še vedno je bila tista Hope, ki jo je poznala prej. "Kje si bila ti?" jo je z zanimanjem vprašala.

[Hope]

Obraz se ji je mraèil vedno bolj, ko je poslušala novice o starih prijateljih. "Mislila sem, da ste ostali skupaj..." je zamrmrala. "Nisem mogla biti veè tukaj. Vsi dogodki so me tako zmedli in še zdaj mi veliko stvari ni jasnih. Potikala sem se po svetu in si celila rane. Ne samo telesne..." je še dodala. "Veèinoma sem bila v Evropi in iskala razliène informacije. Slišala sem za Leona in verjemi, da sem bila zelo ponosna nate." Ob tem se ji je nasmehnila. "Kar pošteno si prestrašila podzemlje. Nekaj èasa sem preživela tudi spodaj. Spet. Bila sem pri eni vampirki, moji zelo stari prijateljici. Ne marava se ravno, a obe sva preživeli. Dajala mi je zatoèišèe, jaz pa sem medtem imela popoln vpogled v njihove naèrte. Naj te to mirno obdobje ne preslepi. Spet nekaj naèrtujejo in oèitno bomo to zvedeli zadnji trenutek." Nekaj èasa sta sedeli v tišini, nato pa se je Hope nasmehnila "A dovolj o tem. Saj se bova še velikokrat pogovarjali o tem, zato se zdaj raje posvetiva `normalnim` stvarem. Na katero smer si se vpisala?" je preusmerila pogovor na študij. "Ali si spoznala kakšnega fanta, ki bi se bil pripravljen zaplesti z Izganjalko?" jo je vprašala med smehom.

[Lana]

"Tudi jaz sem verjela, da bomo." je z nekoliko mračnejšim tonom dodala Lana, nato pa prisluhnila njenim besedam in med tem sedla na posteljo, ki je bila očitno še prosta. "Super, komaj čakam." se je ob njenih besedah o prihajajočem podzemnem načrtu namrdnila. Veliko raje je imela prešerni mir, ki je naselil Sunnydale. In uničen Leon - recimo samo, da je bila grozno ponosna sama nase. "Ohja, bolj normalne stvari so gotovo zaželjene." se je nasmehnila Lana. "Izbrala sem študij sociologije, pa ti?" jo je vprašala in se z rokami naslonila na vzmet postelje, na kateri je sedela. Ob njenem naslednjem vprašanju se je namuznila, nato pa skomignila. "Še vedno upam, da spoznam kakšnega privlačnega študenta..." je dejala in se ji nasmehnila. "Čeprav dvomim, da so Izganjalkam usojene lepe in normalne zveze." Skomignila je in s pogledom ponovno preletela sobo, nato pa vprašala: "In ti, si spoznala koga... Zanimivega?"

[Lana]

((Čez dober teden dni))

Lana je zasopihano pritekla v sobo, ki jo je delila s Hope. Njene sostanovalke ni bilo na vidiku, kar jo je presenetilo in razočaralo. Nekaj časa je obstala pri vratih in skušala umiriti hitro dihanje; ko se je le-to vsaj delno pomirilo, je stopila do omare, jo odprla in izpod kupa nepotrebnih reči izvlekla debelo bukev. Drakula je pisalo na platnici. Razburjeno je pričela listati po knjigi. Če je imela prav... Spreletavala jo je groza, njene misli pa je napolnjevalo vprašanje Kaj če?

[Avis]

Crni oblaki so prekrili sonce. Postava se je premikala po poti, ki so jo zaznamovali beli marmornati kamni. Park je bil povsem prazen. Ce ne bi bil, bi se vsi prisotni cudili prizoru. Avis je namrec letel. Njegove slepe oci so bile siroko odprte in temna usnjata krila so elegantno udarjala po zraku. Najbolj so spominjala na krila ogromnega netopirja. Ko je prisel do stene se usmeril navzgor in se ustavil pred stekleno prepreko. Zaradi okna ni mogel videti v sobo, zato ni videl, ali je bila njegova zrtev tam. Toda cutil jo je z vsakim atomom svojega telesa. Roko je izprozil naprej in z glasnim treskom se je steklo sesulo v sto tisoc kosckov. Skozi okno se je spustil v sobo in njegovi crni skornji so strli steklo, na katerem je pristal. Njegove ustnice so se ukrivile v krut nasmesek. "Pozdravljena, Lana."

[Lana]

Lana je prestrašeno povzdignila pogled še ravno dovolj hitro, da se je odmaknila na drugo stran sobe, preden bi se miljoni majhnih delčkov stekla lahko zarezali v njeno kožo. Spet je bil tukaj, tokrat z zlobnim nasmeškom na obrazu - ampak tokrat se mu ni imela namena pustiti. Z mirnim glasom mu je odzdravila, pa četudi je vse v njej vrelo, najbolj od panike: "Pozdravljen, Maeglann." Naročil ji je, naj ga ne kliče po njegovem starem imenu. Prepričana je bila, da ga bo s tem vsaj malo vrgla iz tira, ali, še bolje, vsaj malo razjezila. Hotel je nekaj. Kaj? Kar tako zagotovo ni prišel sem, k njej. Njeni možgani so delali hitreje kot kdarkoli poprej, ko se ji je končno posvetilo. Žrtev. Seveda, igrala bo vlogo žrtve. Namenila mu je hladen pogled. Če bo uporabljal svoje moči, jo spravi v nepremakljiv položaj, še preden lahko sama zamežika. "Kaj hočeš?" je vprašala, da bi si priborila vsaj nekaj sekund.

[Avis]

Bitje njenega srca ga je napolnilo s cudno sreco. Lana. Ob omembi njegovega prejsnjega imena se je njegov nasmeh le se povecal. Je bila zdaj res tako nemocna? Koncno se je bil sprijaznil z usodo padlega angela. Ni ga vec mogla raniti tako, da ga je opominjala na preteklost. Stopil je par korakov naprej in ovil svoje dlani okoli njenih zapestij. "Tebe," ji je kratko odgovoril.

[Lana]

Začutila je njegov čvrst prijem okrog svojih rok in levo roko ji je uspelo izpuliti, med tem ko desne ni bila sposobna niti premakniti. A to je bilo zanjo dovolj. Zvila se je in ga, čeprav jo je držal za roko, z nogo krepko udarila; udarec je bil dobro namerjen, odlično izpeljan. Brca ga je zadela naravnost v prsi, da je lahko v tistem trenutku svojo roko izvila iz njegovega prijema in ga z dodatno brco pripravila do tega, da je odletel nekaj korakov stran od nje, kar ji je pridobilo ravno dovolj časa, da se je lahko odmaknila na drug konec sobe, stran od njega. "Za žrtev, kaj?" je zadihano vprašana. "Sva res prešla tako daleč, da me imaš namen ubiti? Če..." Zasmejala se je. "Misliš, da si tega sploh sposoben?"

[Avis]

Avis je razpel krila in se z njimi uprl ob dve steni sobe. Tako si je veliko hitreje zagotovil ravnotezje in svoji roki je iztegnil pred seboj. Soba je kar naenkrat potemnela, kakor bi nekdo ugasnil luc in iz Avisovih rok se je razsirila sila, ki je pometla vse pred seboj. Pohistvo se je zaletelo v stene, nekatere bolj lahke stvari so celo poletele in obstale, kakor pribite, ob zidu, sila pa je zadela tudi Lano. Samo bitje njenega srca je ustvarjalo dovolj jasno sliko, da jo je lahko videl pritisnjeno ob steno. Ni se mogla vec ganiti. "Sicer sem te hotel se izkoristiti, preden bi te ubil," je rekel z veselim glasom, ceprav je njegov nasmesek zdaj nadomestila bela maska smrti, "ampak ce ti je ljubse, lahko kar preskociva k glavnemu dogodku tega vecera."

[Lana]

Naenkrat je začutila silo. Silo, ki jo je pritisnila ob steno, ki jo je tako močno stiskala, da je bilo še dihanje težavno. Njen srčni utrip se je iz pospešenega povečal na najhitrejšega, hlastanje za zrakom pa prav tako. Utapljala se je, čeprav v sobi ni bilo vode. "Tako boš... torej?" je zasopla. Ni bilo pravično, nikakor! Kako za vraga se naj bi branila proti magiji? Si pričakovala pravičnost? Od tega psihopata?! jo je spomnil glas v njeni glavi. Stisnila je pesti, zaprla je oči. Kako naj zmanjša bolečino v prsih? Bilo je, kot bi jo nekdo pribil ob steno, jo pritisnil obnjo, hkrati pa se s vso silo naslonil na njene prsi. "Izkoristiti?" ji je uspelo izdaviti v zasmehovalnem tonu. "Moj bog..." se je zasmejala. "Si res tako obupan, da nisi sposoben najti... nekoga drugega?" Hotela je kričati, a nikakor ni bila sposobna. Preveč jo je bolelo, hkrati pa ni bila pripravljena pokazati, da jo karkoli boli. Ona ne, ona je bila močnejša od vsega tega skupaj. Psihopat se je beseda stokrat ponovila v njenih mislih. Kakšen psihopat. Morala je narediti nekaj, preden jo prav zares ubije. Toda... Kaj?

[Avis]

Avis je nekoliko privzdignil obrvi, a prijema ni popustil. Pocasi jo je drzal na mestu in se je priblizal. "Zakaj bi moral biti obupan? Ne bi te izkoristil za lastno zabavo. Izkoristil bi te zato, da bi trpela." S svojimi slepimi ocmi se je ozrl tja, kjer je lahko v mislih videl njene oci. "Rad bi, da bi trpela. Tudi jaz sem trpel zaradi tebe, Lana. Ampak zdaj je konec mojega trpljenja in zacenja se tvoje." Njegova dlan se je dotaknila njenega lica, z drugo dlanjo pa je se vedno drzal urok pod kontrolo, da se ni mogla premikati. "Skoraj skoda mi je tvojega lepega obraza," je rekel nezno. Zaupal sem ti. Upal sem, da bos ti tista, tista, ki bi me lahko osvobodila... "Skoraj." Dlan ji je ovil okoli vratu in jo strgal s stene. Uklescil jo je ob sebe in mocno zamahnil s krili. Mocna sila je razbila strop nad njunima glavama in pognal se je navzgor, v crno nebo.