Post by Kyra on Sept 2, 2007 18:11:58 GMT 2
Kyra je stala ob odprtem grobu in strmela v èrno zemljo. Kot nalašè je deževalo. Župnikova molitev je zopet priplavala do nje, pomešana s šumenjem dežja. Je bila Mordia sploh verna? Tega je ni nikoli vprašala. Niti se ji ni zdelo pomembno. Želela je, da ima dekle pogreb kot se spodobi, ne da leži nekje pozabljena. "Naj v smrti najde mir..." Da, v življenju se ji je vsakiè izmaknil. Dobro je vedela, da je Mordia zaljubljena v Thomasa. Zaradi njega se je igrala s èrno magijo, ampak temni strani ni nikoli resnièno pripadala. Sama se je ljubezni obpovedala že zdavnaj, saj jo je skoraj stala življenja. Morda je zato tudi tako soèustvovala s èarovnico.
Župnik je odmrmral svoje in krsto je pokrila zemlja. Poèasi je odšel nazaj v cerkev. Prav tako tudi pešèica ostalih, za katere je Kyra sumila, da pokojne sploh niso poznali. Še dolgo je stala na dežju, da je premoèil vsa njena oblaèila. Pogled ji je ušel k hladnemu nagrobniku, ki je ležal ob strani, pripravljen, da ga postavijo poleg groba. Res je je bilo škoda. Še enkrat se je v mislih poslovila, potem pa se vrnila v svoje domovanje.
Župnik je odmrmral svoje in krsto je pokrila zemlja. Poèasi je odšel nazaj v cerkev. Prav tako tudi pešèica ostalih, za katere je Kyra sumila, da pokojne sploh niso poznali. Še dolgo je stala na dežju, da je premoèil vsa njena oblaèila. Pogled ji je ušel k hladnemu nagrobniku, ki je ležal ob strani, pripravljen, da ga postavijo poleg groba. Res je je bilo škoda. Še enkrat se je v mislih poslovila, potem pa se vrnila v svoje domovanje.
