Soba za vadbo

[Lana]

V zadnjem delu Magic Boxa je urejena soba za vadbo. V njej je mogoče najti vse vrste orožij - od mečev in nožev, do samostrelov in količkov, celo do blagoslovljene vode. V sobi se bohoti star, a udoben usnjen kavč. Ob steni so ena na drugo postavljene tanke, modre blazine, namenjene vajam fizične moči. Tukaj je tudi majhna tarča za vse, ki želijo preizkusiti svojo spretnost z lokom in samostrelom, pa tudi boksarska vreča - revica je že večkrat pristala na tleh.

[Lana]

Lana je vstopila v vadbene prostore, kjer je najprej na tleh opazila Lucianno, v nezavestnem stanju, z več ranami, ki so se že počasi celile. Ker ni nikjer hudo krvavela, si je Lana oddahnila. Opazila je tudi daljšo, dolgo zarezo v roki - očitno ji jo je naredila krogla, vstreljena iz Gilesove pištole, a hvalabogu ni imela hujših posledic. Iz mize ob vratih je pobrala neko krpo in jo položila na Lucianno, kjer je bila rana najhujša. Ker je bila Lucianna razgaljena - najbrž so se njena oblačila raztrgala med tem, ko se je spremenila v volkuljo, je njeno nezavestno telo prekrila s koco, ki je mirovala na usnjenem kavču. "O Bog..." V njeni glavi se je vrtelo in morala je sesti na kavč. Za nekaj trenutkov je bilo v njeni glavi vse jasno, nato pa se je za trenutek naslonila nazaj, in že je zaspala...

[Lucianna]

Lucianna je počasi odprla oči in se zagledala naravnost v strop, ki je prekrival sobo za vadbo. Ni točno vedela, zakaj, a pogled nanj jo je navdal z čudno nejevoljo in občutkom ujetosti. Poskusila se je premakniti, a njeno telo je bilo razboleno, kakor bi ga kdo pretepel, pokrivala pa ga je samo odeja. Seveda, jo je v trenutku prešinilo. Polna luna. In njo so spet zaprli sem, da bi se je na enostaven način znebili. Kakor da volkodlaki ne bi imeli pravice do svobode! Jezno je odrinila s sebe odejo in stopila k majhni omari v kotu, kjer je za take priložnosti že hranila nekaj oblek. Navlekla jih je nase in zraven z grenkobo pomislila, da jo do naslednje polne lune čaka še celih 27 dni... 27 dni pretvarjanja in zatajevanja. In kot da to ne bi bilo dovolj, jo morajo potem zapreti še ob polni luni, edinem času, ko bi lahko bila to, kar v resnici je... Mračnega pogleda se je ozrla po sobi in šele zdaj opazila, da na usnjenem naslonjaču počiva Lana. Izganjalka. Lucianna se je krivo nasmhnila. Kako je bilo sploh mogoče, da je kdaj služila njej? Ne, od zdaj naprej ji ne bo ukazoval noben človek. In nihče več je ob polni luni ne bo zapiral. Lucianna je stopila proti vratom, a si je tik pred njimi premislila. Stopila je k Lani in jo nič kaj nežno stresla za ramo. Hotela je vedeti, kaj se je dogajalo od trenutka, ko je izgubila spomin in vseeno ji je bilo, če ji bodo naprtili cel kup umorov. Če je že kaj obžalovala je bilo to dejstvo, da ji ni uspelo uničiti nje.

[Lana]

((Tebe si je prav smešno predstavljat hudobno ;D))

Lana je zamežikala v nov dan. Pred njenimi očmi je bilo nekaj časa vse zamegleno, nato pa se je slika izostrila in njeno razpoloženje je že navsezgodaj pokvarilo Luciannino obličje. Trdo jo je stresala, zato je Lana zabevskala: "Kaj bi rada, prekleto?" Počasi se je vzravnala na sedežni in glavo obrnila najprej v eno, nato v drugo smer, da je v njenem vratu glasno zapokalo. Oh, se je morala spraviti prav na ta izjemno neprijeten kavč? Postavila se je na noge in se zazrla po prostoru. Vse ej bilo tako vsakdanje, kaj je bilo torej tako... drugačnega? Zloben glas v njeni glavi je na to vprašanje takoj odgovoril: Najbrž je krivo to, da te je zbudila prav ta kosmata telica. Lahko bi še spala, ampak ne, ona te mora zbuditi. Najbrž zato, ker jo zanima, koliko je ura. Pogledala je Lucianno.

[Lucianna]

((haha, tebe tudi! sm razmišljala, da bi probala bit malo podobna Veruci, sam pismo ej... kr težko je tko kar na enkrat čis spremenit lik, a ne da? )

Lucianna je glavo rahlo nagnila v stran in premerila Lano s posmehljivim pogledom. "Ti se kar usajaj, mala. Čisto vseeno mi je, kaj si zadajle misliš o meni in kam bi me najraje poslala. Edino, kar me zanima je, kaj se je dogajalo ponoči in zakaj sem spet pristala tukaj," je rekla z glasom, podkrepljenim z nekakšnim srh vzbujajočim podtonom, s kakršnim ni govorila nikoli prej. Le zakaj ne? "Sicer se mi pa lahko lažeš korikol hočeš, saj dobro čutim, da sem imela po dolgem času končno nekaj užitnega za večerjo," se je nenadoma zasmejala in si obliznila ustnica, zraven pa izzivalno ošinila Lano, kot bi ji hotela reči, naj se kar zgraža nad njo, če si upa.

[Lana]

((Težko je, ampak je pa prav fajn! ))

"Kaj, ali misliš, da ti sledim na vsakem koraku in sem pozorna na to, kaj počeneš ti?" je Lana vprašala s posmehom v glasu. Saj! Zakaj bi hodila za to volkuljo in opazovala, kako se zabava? Sama je imela pomembnejše delo od tega, da pazi tako nepomemben kup dlake. "Ne vem, kaj si delala, vem samo, da si nenadoma začela tuliti kot zmešana... Najbrž je bilo to tisto nekaj užitnega." je skomignila, češ meni-je-res-vseeno. "Potem si napadla mene in prijetno poškodovala tistega angela... Tukaj se ti klanjam. Priskrbela si nam pravo akcijo." Nehoteč se ji je nasmehnila. Sovražila je to kepo dlake, a dejstvo, da je skoraj raztrgala njenega nasprotnika, je bilo prav prijetno.

[Lucianna]

((jaaaa ;D)))

"Hvala, bilo mi je v užitek," je prhnila Lucianna, čeprav ji je bilo v resnici čisto vseeno, kaj si o njenih dejanjih misli neka mlečnozoba človeška lutka s prevelikim egom. Uživaško se je pretegnila in zavila z vratom, da so ji popokala vsa vretenca, zraven pa si je z užitkom predstavljala Avisa, kako nemočno hrope sredi velike luže krvi. "Upam, da sem ga ubila," je rekla zasanjano in z glavo naredila drugi krog, nato pa se je nenadoma ustavila in s hladnim nasmeškom ponovno premerila Lano. "Zato si me torej zaprla sem, kaj? Kar sem te napadla in se je uboga stvarca ustrašila za svoje krhko življenje? Ali pa mogoče... za življenje svoje ljubljene ptičice?" Lucianna zdaj ni več mogla skrivati svojega užitka ob tem, da je mučila Lano. "O, dobro vem, da si ga želiš. S svojimi neumnimi izpadi sovraštva ne boš preslepila nikogar. Škoda samo, ker je najbrž mrtev..." je zavzdihnla, čeprav so se ji ustnice pri tem skrivile v okruten nasmešek, "...in ker se ne morem spomniti, kakšnega okusa je bil. Še nikoli prej nisem okusila angleske krvi, veš, in če je res mrtev, je najbrž tudi nikoli več ne bom," je ponovno zavzdihnila, pri čemer se bile njene posmehljive oči še vedno prikovane na Lano.

[Lana]

"Pravzaprav te sama nisem zaprla sem..." je skomignila in se skušala spomniti, kaj se je zgodilo, preden je zaspala. Vse je bilo rahlo megleno... Seveda, prišla je pogledat, kako je volkodlakinjo. Nekaj je celo položila na njeno rano... Zakaj za vraga pa je to naredila? Zakaj ni pustila, da ta psica izkrvavi do smrti? Seveda, potem bi Magic Box še lep čas smredl po mrtvem... "In zakaj ga ne bi smela želeti?" je Lana povzdignila obrvi. "Kaj je takega na meni, da bi morala izkazovati tako prekleto veliko obliko morale, da si ga ne bi smela želeti?" Odkimala je in z dejanskim sovraštvom v očeh pogledala Lucianno. "Ne živim po tvojih pravilih, volkodlakinja. Ne vem, če se ti je posvetilo ali ne, ampak jaz imam vaših bednih poskusov, da me držite nazaj, dovolj. Mimogrede..." Premerila jo je od glave do peta. "Morda bi bilo dobro, da si tudi ti poiščeš koga. Verjami, bolj patetična, kot si sedaj, s takimi napadi, boš težko kdarkoli v prihodnosti, če si najdeš nekoga." Skomignila je in se ji zlobno nasmehnila. Imela je dovolj teh amaterjev, s katerimi je delala. Zakaj jih je štela med prijatelje? Bili so samo bedaki, ki so ustavljali njeno veliko moč... Stopila je do vrat, ki so vodila na ulico za Magic Boxom in jih priprla. "Hvala, da si mi pomagala ugotoviti, kaj hočem, Lucianna. Brez tebe bi se najbrž še vedno zadrževala pod vami, tepci." Skomignila je, se zasukala in zapustila Magic Box. Ni imela več namena priti nazaj.

[Lucianna]

Lucianna je gledala za odhajajočo Lano, pri čemer ji je na ustnicah še vedno počival zloben nasmešek. "Se vidiva naslednjo polno luno," je zaklicala za njo, potem pa se je vrgla v naslonjač, si z rokami podprla glavo ter se tiho zasmejala. Nenadoma se je počutila tako dobro, kot že dolgo ne. Njen najhujši strah, strah pred tem, da bi nehote poškodovala druge, je povsem izginil in nadomestila ga je kruta želja, da bi uresničila prav to, pred čimer se je nekoč zaklepala za rešetke. Prvič v življenju se je zavedala, kdo je in kaj hoče. Bila je volk, žival in spadala je v divjino, med druge svoje vrste, ki se ob polnih lunah niso zapirali, ampak divjali in morili. Jasneje ko se je tega zavedala, bolj neustavljivo je v njenem srcu naraščala želja po tem, da bi jih našla. Kaj je sploh še počela tukaj, med temi cmeravimi človeškimi bitjeci, ki niso dobri za nič drugega, kakor za hrano? Toda še pred tem je morala najti njega. Morala je najti Scarja in in ubiti tisto njegovo brezzobo coprnico... Lucianno je nenadoma prešinil blisk svetlobe, takoj nato pa se je znašla v popolni temi. Edino, kar je videla, je bilo razmesarjeno Mordiino truplo, ona pa je ob njem tulila, tulila od neizmerne sreče...
Spomin se je končal tako hitro, kakor jo je prešinil, toda bilo je dovolj, da so Luciannine oči vzplamtele kot živa plamena. Planila je s sedeža in odrinila vrata, ki so vodila nazaj v Magic Box, obsedena z eno samo mislijo, za katero bi dala vse na svetu: Ubila sem jo. Ubila sem Mordio in zdaj bo moj, moj na veke...