Zgornji prostori

[Lana]

Zgornji prostori kluba The Bronze poskrbijo za sprostitev in možnost klepeta; tukaj je namreč veliko tišje, pa tudi bolj privatno. V zgornje prostore ne more prav vsakdo - svoj prostor je prej potrebno najeti, šele nato pa se lahko pojavite v njem. Tukaj so udobni kavči starinskih oblik. Stene so prebarvane krvavo rdeče, lestenci na stropu pa prostoru dajejo toliko večji starinski vtis.

[Lana]

Lana je sledila Maeglannu v prostor, kjer je prevladovala rdeča barva. Prostor je nanjo vplival precej zastrašujoče, a bolj od tega jo je polnilo samo zanimanje glede tega, kaj se je dogajalo z Maeglannom. Vstopila je v prostor, kjer je bilo za nekaj stopinj hladneje kot v klubu. "Kaj se dogaja, Maeglann?" ga je vprašala z nežnim glasom. "Kaj se ti je zgodilo?" Preveč se ji je... smili. Preveč se ji je smilil, da bi mu lahko naredila karkoli, ali da bi ga lahko sploh začela obtoževati zato, ker je njeno življenje spet postavil na glavo. Spodbudno se mu je nasmehnila, čeprav se je v tistem trenutku oglasil glasek v njeni glavi: Med tem, ko se mu nežno smehljaš, ti lahko odseka glavo.

[Avis]

Avis je sedel poleg nje. Dovolj dalec stran, da ni izgledal vsiljiv, pa vseeno kolikor blizu si je le upal. Pokril si je obraz z dlanmi. "Prosim, ne klici me vec s tem imenom. Ime mi je Avis." Pomel si je oci in iz enega od zepov izbrskal soncna ocala. "Ce-ce te moti, si jih lahko nadanem," je zasepetal in slepe oci obrnil k njej. Ni si mogel pomagati. Kamor ga je vodila misel, so sledile tudi oci in mnogo ljudi je to prestrasilo. Smilis se ji, mu je zasepetal zloben glas. Ne... Lana ni taka. Tu je, ker si zeli pogovora z mano, ne zato, ker bi se ji smilil! "Morda se spomnis... dneva, ko sva se zadnjic videla?" je zacel pocasi. "Od takrat naprej sem slep kot netopir, a vendar na nek nacin... tudi vidim kot netopir." V odmevu je opazoval njen obraz. Bila je lepa, se lepsa, kot se je spomnil. Lepsa kot kakrsenkoli privid.

[Lana]

Avis je zazvenel glas v njeni glavi. Zdaj je bil Avis. Bil je popolnoma spremenjen, a pojma ni imela, v kaj se je spremenil. V pošast? V človeka? "Ne, v redu je." je odkimala ob pogledu na njegova očala. Ne, njegove slepe oči je niso motile. Lahko bi si lagala, da zato, ker je že videla hujše stvari, a v podzavesti je vedela, da je to zato, ker je še vedno čutila nekaj do njega. Kaj? "Ja...?" je vprašujoče pokimala. Seveda se je spomnila, spomnila se je, kako se je sesul na kolena, iz njegovih oči pa je pričela teči kri... Dobro se je spomnila. Nekaj časa je tiho premlevala njegove besede, ni se spomnila česa pametnega, kar bi lahko rekla. Nato pa se je vendar iz njenih ust izvil nežen "Zakaj?", ki je kazal na to, da je veliko bolj zmedena, kot je upala priznati.

[Avis]

Pogled je sklonil. "Ti ne ves, kaj sem. Jaz..." je zajecljal in kar naenkrat mu je zmanjkalo glasu. Soncna ocala je tako mocno stisnil, da se je zaslisal rahel pok in prestraseno jih je izpustil, da so padla na tla. "Op-oprosti... tako dolgo te ze nisem videl, da ne vem... ne vem, kje naj zacnem..." se je izmotaval. Zelel si je seci po njeni roki, ji priznati, da je postal se hujse zlo, kot prej, ce je bilo to sploh mozno. Da je storil napako. Da so ga vrgli iz nebes... Naj ga ubije. Njen 'zakaj' ga je strl. Ni vedel zakaj tocno si je njen stavek kar sam dokoncal v mislih. "Zakaj si me izdal?" Zaprl je oci. "Lana, oprosti mi. Nisem se popravil. Nisem dober clovek... " In ti me ne bos nikoli ljubila. Kdo pa bi sploh lahko ljubil padlega angela?

[Lana]

Opazovala je njegove roke, ki so tako močno stisnile njegova sončna čala, da so počila. Spustil jih je na tla, ona pa ni niti trznila. Kaj se je dogajalo z njim? Zakaj se je spremenil, v kaj se je spremenil? Ob njegovih besedah je pogledala v tla. Saj je vedela. Kdor je zloben, bo tak tudi ostal. Le koga je vlekla za nos?! Počasi se je postavila na noge. Najraje bi mu zabrisala besede: 'Saj nisi nikoli bil dober človek, kaj se sekiraš zdaj?', a ker je bil iskren z njo in ker ji ni ničesar naredil, zagotovo tega ni mogla reči. Roke je potisnila globoko v žepe kavbojk, nato pa skomignila. "Tako ali tako je najbrž to najboljše." je dejala tiho, njen pogled pa je bil še vedno uprt v tla. Le kaj bi se zgodilo, če bi se Maeglann - Avis - nenadoma spremenil, postal... Njihov? Tako je bilo še najbolje...

[Avis]

Saj nikoli nisi bil dober clovek, mu je kot pokvarjena plosca ponavljal notranji glas. Kaj se sekiras zdaj? Spremenil sem se, je pomislil in stisnilo ga je pri srcu. Dala mi je izkusiti tisto, kar tako zelo pogresam in zdaj ne morem ziveti brez tega! Hocem biti ljubljen! Hocem, da me ljubi... "Da, tako je najbrz najboljse," je mehansko odgovoril, ceprav je bilo cutiti, da s srcem ni pri stvari. Najbolj preprosto bi bilo pustiti vse skupaj, proglasiti, da je v resnici dober in lahko bi jo ljubil brez da bi se pocutil, kot da s tem izdaja prijatelje. In ravno to ga je skrbelo. Kyra, Sui in zdaj celo Mordia... zaradi njih je bil teman. Bil je dober, le napacno stran je branil. Nekoliko se je odmaknil od nje in segel proti tlom. Ze v prvem poizkusu je v rokah drzal zlomljena soncna ocala in kljub temu, da se je zavedal, da bo izgledal cuden, si jih je nadel. Na sreco so bila le nalomljena in so ostala na svojem mestu. "Torej bo tako? Ti, Izganjalka in jaz, vodja podzemlja, naravna sovraznika. In eden od naju bo moral na koncu umreti?" je vprasal tiho, vedoc, da ji je ravnokar razkril svojo novo funkcijo. Se preden mu je odgovorila, je vedel odgovor. Jaz bom tisti. Tisti. ki bo umrl.

[Lana]

"Vodja podzemlja?" je ponovila z višjim tonom, kot je govoril poprej. Morala se je zasmejati, morda samo zato, da bi se počutila nekoliko boljše. "Super." je dejala in skomignila. "Če ugotovim samo še to, da si med svojo izginitvijo pobil mojo družino ali družino katerega od mojih prijateljev..." Skomignila je, na obrazu pa je obdržala ranjen nasmešek. In res, bila je hudo ranjena, prav globoko ranjena... Pa saj ni mogla ničesar. Zloben je in tega ni bilo mogoče spremeniti, ne glede na to, kako močno si je to želela. Roke je prekrižala na prsih, bile so kot njena obramba pred njim in hkrati pred njo samo, da se ni zrušila na tla in iz sebe spravila vsega joka, ki ga je že toliko let zadrževala. "Je še kaj, kar bi mi rad povedal?" je vprašala, ne meneč se za njegovo vprašanje. Saj je bilo očitno. Saj je vedel. Ne, ona ne daje povodov za pretepanje in ubijanje, četudi je to njeno poslanstvo... Tukaj, danes - ne. Ni bil vreden.

[Avis]

Njena reakcija ga je skoraj razocarala. To je torej slavna izganjalka. Tukaj ji dobesedno nastavis srce, da te ubije, in ona omahuje. Vstal je tako sunkovito, da jo je gotovo prestrasil in se obrnil stran. "Samo se to, da odhajam," je rekel s trdim glasom, potem pa se, nekoliko strt, odpravil stran od nje. Na stopnicah je nekoliko postal in si za trenutek se vtisnil v spomin njeno podobo, ki so jo oblikovali modri valovi glasbe. Potem se je ugriznil v ustnico in podoba je izginila. Nikoli vec. Nikoli vec. S stisnjemi pestmi se je spustil po stopnicah in zapustil Bronze.

[Lana]

Želela si je zakričati za njim, prijeti nekaj in tisto nekaj razbiti, narediti nekaj... Ampak ne. Ona ni bila nemočna. Nikakor mu ni imela namena pokazati, da jo je to zares doseglo. Nikakor. "Ti kar beži..." je zaničljivo zamrmrala ravno dovolj glasno, da jo je še lahko slišal - čeprav je dvomila, da jo je. Obstala je na mestu in njene misli so dokončale njen stavek: 'Za vedno tako ne moreš bežati. Prej ko slej... se bova borila.' Skomignila je, nato pa se sesedla na oblazinjeno zofo v prostoru in obsedela. Kako dolgo? Pol ure, uro? Zaprla je oči in svet je izginil. Pomirila se je, kot jo je to učil njen Opazovalec. Dobro. Nato je vstala in še sama izginila po stopnicah med gnečo človeških teles...