Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 6, 2007 11:43:44 GMT 2
____kasneje_____
Lucianna je planila v svojo grobnico, kakor bi ji šlo za življenje. S tresočimi rokami je odprla zapahe na rešetkah ter si z vratu strgala ključ, ki ga je nosila na verižici. Vtaknila ga je v ključavnico in odklenila močna vrata iz kovinskih drogov, nato pa planila v notranjost kletke. Čeprav se je zunaj ravno delalo jutro in je bil do polne lune še ves dan, je vrata za seboj ponovno zaklenila in nato začela z vajeno kretnjo divje zapirati notranje zapahe. Ko je bilo vse opravljeno, se je zavlekla v najtemnejši kot kletke. Ob steni je zdrsnila na tla, z rokami objela kolena in spustila glavo nanje, da so jo dolgi lasje skoraj povsem prekrili. Tako ujeta je čakala polno luno.
|
|
Lucianna
Podvoditelji
Podvoditeljica svetle strani; Volkodlakinja
Posts: 118
|
Post by Lucianna on Jul 16, 2007 17:50:04 GMT 2
Popoldne se je počasi začelo prevešati v večer, Lucianna pa je še vedno nepremično sedela v kotu kletke in si objemala kolena. Toda njen navidezni mir je bil le zatišje pred viharjem, ki je besnel v njenem srcu in vsako minuto jasneje grozil, da bo udaril iz nje in jo utopil v vrtincih svoje mesečine. Nenadoma ni več mogla zdržati. Planila je na noge in začela v krogih hoditi gor in dol po ozkem prostoru. Pred njenimi očmi sta goreli samo dve podobi - podobi, ki ju je v ognju svojega sovraštva nenehno sežigala v pepel, a sta vseeno vedno znova vstajali iz njega. Podobi Scarja in Mordie. Od silnega sovraštva bi ji moralo raztrgati srce, če se ji ne bi že davno razletelo na kosce, ki so za vedno ostali tam, pri njem. Tako pa je sovraštvo v njem budilo samo tisto divje bitje, nad katerim ni imela moči... Nenadoma je obstala, pribita z ledenečimi žarki mesečine, ki so jo obnoreli in jo spremenili v žival z enim samim namenom: Ubiti. Ubiti ostudni bitji, ki sta goreli v njenih nislih in jih sežigali... Iz prsi se ji je iztrgal volčji krik in z vso močjo se je zagnala v rešetke. Stresle so se, toda niso se vdale. Bilo ji je vseeno. Napadla jih je še enkrat. In še enkrat. In še enkrat... Noč se je prevesila že daleč čez polnoč, toda Lucianna še vedno ni odnehala, zapahi pa so se ji upirali vse bolj obnemoglo. Nenadoma je eden izmed njih treskoma počil, takoj nato pa mu je sledil drugi. Volkodlakinjine oči so zmagoslavno zažarele in v poslednjem skoku je polomila vrata, nato pa izginila v noči, nad katero je žarela orjaška polna luna in se ji divje posmehovala v obraz.
|
|
|
Post by wowposter on Nov 13, 2008 9:45:06 GMT 2
|
|