Samotna grobnica

[Lucianna]

Samotna grobnica se nahaja na najbolj zapuščenem in oddaljenem koncu pokopališča, ki meji že skoraj na gozdni rob. Kot pove že samo ime je to izjemno samoten kraj, kjer se pokopališče že skoraj konča, zato kar precej daleč na okrog ni nobenih drugih grobov. Grobnico pozna le redkodo, a tudi ti ne vedo, da že nekaj časa ni več zapuščena. Pred kratkim jo je namreč odkrila volkodlakinja Lucianna, ki si jo je preuredila v kletko, kamor se zateče vsak mesec ob polni luni. Grobnico prekriva loputa, od nje pa vodijo stare, kamnite stopnice vse do rešetkastih jeklenih vrat s trojnim zapahom, ki so vedno zaklenjena in katerih ključ ima le Lucianna.

[Lucianna]

Lucianna se je tiho kakor senca prikazala izmed dreves, ki so obkrožale "njen domek", potem pa je odprla loputo in se odpravila navzdol po stopnicah. Do polne lune je bilo resda še nekaj dni, a vseeno je za vsak primer raje že prej preverila, če so zapahi še vedno dovolj trdni in če vrata niso že kje popustila. Že če je samo pomislila na to, da bi ji uspelo pobegniti, jo je zmrazilo... V mislih se je nehote ponovno povrnila v tisto noč, ko jo je Thomas rešil prekletstva in se je skupaj z njim sprehajala pod mesečino. Bila je najlepša, a hkrati najbolj strašna noč v njenem življenju, saj je po tistem izginil in se ni prikazal nikoli več... Zamišljeno je sedla na stopnice in si brado podprla z rokami.
Le kje je zdaj? se se tako kot že tisočkrat vprašale njene misli in nehote si ga je predstavljala na povsem drugem koncu sveta, srečnega in veselega, brez spominov na preteklost, ki bi ga morili... Zavzdihnila je in se zazrla v železne rešetke svoje kletke. Ko bi bilo vsaj res tako in bi mu končno uspelo premagati zlo, ki ga je nosil v sebi... A če si je še tako prigovarjala, da bi jo to osrečilo bolj kot karkoli drugega, si je v globinah srca še vedno želela, da bi ostal... In bolj ko se je bližala polna luna, močneje je čutila, kako ga pogreša...

[Thomas]

Thomasovi mirni koraki so bili edino, kar je v tistem trenutku rezalo pusto pokopališko tišino. Nikogar ni bilo, ki bi se oziral za njim, nikogar, ki bi vedel, da se je resnično vrnil. Ob pišu ledenega vetrca si je avtomatsko privzdignil ovratnik, roke potlačil globoko v plaščne žepe in kot neslišna senca zdrsnil naprej. Nič se ni spremenilo, je bila njegova prva misel, ko je uzrl prostranstvo nagrobnikov pred seboj, nato pa se kot že neštetokrat isto noč ozrl navzgor k bledikavi luni. Kje so? Kot odgovor na njegovo vprašanje, se je v temi pod lunino svetlobo nekaj zalesketalo. Samo za hip, a dovolj, da je pritegnilo Thomasovo pozornost, da je le-ta previdneje stopil bližje in se z zanimanjem zazrl navzdol v temo, ki jo je odkrivala odprta loputa. Nekaj pa se je le spremenilo, je spet šinilo skozi njegove misli, v njegovih očeh pa se je ob tem prižgal rdečkast sijaj. Še enkrat se je ozrl okrog sebe, nato pa tiho zdrsnil po stopnicah navzdol, naravnost v objem podzemne teme. Naenkrat je obstal sredi stopnic, s pogledom prikovanim na sedečo osebo pred njim. Oster preblisk je zarezal skozi njegove misli ter za hip obudil zanj že tako oddaljen spomin. Ni sicer verjel svojim očem, vendar pa ga občutek ni nikoli varal. ''Lucianna?'' je šepnil.

[Lucianna]

Planila je na noge in se zasukala, hkrati pa je pograbila zašiljen lesen količek, ki ga je imela zadnje čase za vsak primer vedno pri roki. Ob takšnih urah so se po tako oddaljenih predelih pokopališča običajno sprehajali le vampirji in če se ji je kdaj ponudila priložnost, da katerega izmed njih spremeni v pepel, je nikoli ni hotela zamuditi. Brez strahu se je zazrla naravnost v oči prikazni, ki je stala na stopnicah in zapirala izhod. In šele tedaj je opazila, da se njene oči svetlikajo rahlo rdeče...
Rdeče?! Ne, niti za trenutek ji ni bilo treba pomisliti, da bi se spomnila, kje je nekoč že videla te oči. Ves čas so skrito, a neugasljivo tlele v najtemnejših globinah njenih misli...
"Thomas...?" je zašepetala, a vendar je njen glas kakor zvonko rezilo zarezal v žgočo tišino. Kako je bilo to mogoče? Je bila samo kakšna od blodenj, ki so napovedovale polno luno? Kakor nem kip je stala pred njim, še vedno nezmožna verjeti svojim očem. Če ni bil on... če ni bil... "Če si samo prikazen, potem se poberi," je zašepetala še bolj ognjevito in v očeh so se ji nehote nabrale solze. "Izgini za vedno in ne muči me več..."

[Thomas]

V trenutku, ko se je dekle obrnilo proti njemu in se zazrlo naravnost v njegove oči, je spoznal, da ga občutek tudi tokrat ni pustil na cedilu. Saj ni mogel verjeti, da je naletel ravno na njo - sploh na koga izmed svojih, katere je bil tako iznenada zapustil. Vendar ga je tisto, kar je videl pred seboj, kar je videl na njenem obrazu in prebral iz oči, le še trdneje priklenilo na mesto. ''Jaz sem…'' je previdno zašepetal nazaj in svoj ogenj v očeh, kot v potrdilo, še za odtenek podkrepil. ''Resničen,'' je tiho dodal, da bi s to besedo pregnal Luciannino idejo o prividu. Počasi in mirno je stopil naprej, proti njej, ki je še vedno s količkom v roki otrplo zrla vanj. Njegov pogled je ujel lesketanje zadrževanih solz, ki so bile zaradi odseva njegovega žarečega pogleda kot dragoceni ognjeni diamanti. Potopil se je vanje in segel tja, kjer je trepetala njena volčja duša, ter jo s svojim pogledom ovil v pomirjujoč objem topline. ''Vrnil sem se…''

[Lucianna]

Kakor tiste davne noči izpred enega leta jo je njegov pogled povsem ohromil. Vendar ne zaradi strahu ali pretresenosti, temveč zaradi sreče, ki je bila nenadoma preveč silna, da bi jo mogla nositi. Ne, ni se bala njegovih žarečih oči, prav nasprotno - bile so edino, kar je zmoglo njeni divji duši darovati mir in prostost, po kateri je hrepenela.
"Thomas... res si ti, vrnil si se!" Srce ji je razbijalo, kot bi se ji hotelo prebiti iz prsi in ni se več mogla zadrževati. Planila je k njemu in ga objela, iz oči pa so se ji vdrle dolgo zadrževlane solze. Bila je besna sama nase, ker mu je na tako neumen način dokazala svojo šibkost, a hkrati ji je srce prekipevalo v takšni sreči, da ji lastni očitki sploh niso prišli do živega.
"Kje si bil-" a sredi vprašanja se je nenadoma ustavila in ga izpustila. Presenečeno je zrla vanj in počasi je skozi njeno srce zarezalo spoznanje, da pred njo stoji drug, mnogo bolj mračen človek od Thomasa, ki ga je poznala. Njegove oči so bile čudno prazne in za njimi se je razprostirana neprodirna tema njegove duše. Zazrla se je globoko vanje in za trenutek se ji je zazdelo, kot bi se črnina razprla njenu pogledu in ji razkrila neumrljivi pramen svetlobe, ki je še vedno tlel za njo. A resnično le za trenutek.
"Spremenil si se..." je rekla tiho.

[Thomas]

Vrnil ji je objem, kot ga v svoji volèji podobi nikdar ne bi zmogel, in se samo za hip spomnil tistega prizora izpred enega leta, ki pa je kot rezilo zarezal skozi njegove misli. Èisto tiho je izdihnil, kot bi se hotel znebiti boleèine, in se ji – ko se je nenadoma odmaknila od njega – mirno zazrl v solzne oèi. Opazil je njihov lesket, ki je izdajal Luciannino spoznanje - negova volèja duša, ki si je telo toliko èasa delila z pristno èloveško platjo, je konèno dosegla prevlado, vendar je bila cena za to storjeno dejanje previsoka, da bi v njem zaradi tega lahko živelo zadovoljstvo. ''Daleè…'' je odgovoril, z glasom, ki ni izdajal nièesar, ter še kar naprej mirno opazoval lesketanje njenih oèi, v katerih se je zrcalila njena skrita volèja duša, in se pri sebi tiho spraševal, èe ga je morda prepoznala – da je to, kar je stalo pred njo, tisto zlobno in krvoloèno bitje, katerega pa je že davno zavrnil celo sam hudiè. ''Mnogo stvari se je spremenilo… Ne samo jaz,'' je odvrnil in se s pogledom poèasi sprehodil po prostoru, zavitem v sence, ter s pogledom obstal na veliki in že na videz moèni kletki. ''Je…tvoja?'' je vprašal nepreprièano in svoj mirno žareè pogled spet vrnil k njej.

[Lucianna]

Še vedno se je držala stran od njega, kot bi jo podarjeni objem opekel. Oči je uperila v tla in se z vsemi močmi trudila, da jih ne bi ponovno dvignila k njemu. Že sam pogled nanj je v Lucianni namreč obudil čustva, ki jih je tako dolgo zatirala, a jih nikoli ni mogla do kraja uničiti. Prav tako, kakor ni mogla uničiti svojega prekletstva. Vedno je čutila, kako blizu sta si njuni duši, a še nikoli se tega ni zavedala tako jasno kot zdaj, ko se je vrnil. Je bilo to tisto, kar jo je na njegovi spremembi tako pretreslo? Nenadoma se je zdrznila in se mu nehote ponovno zazrla v oči, kakor bi v njih iskala potrditev tega, kar je še preveč jasno čutilo njeno srce. In jo našla. Ni bil več človek, v katerega se je naselil demon. Bil je... ravno nasprotno. "Volčji demon v človeškem telesu?" je dahnila. "Scar?" Njene besede so obvisele v zraku med njima in se kar niso hotele porazgubuti. Luciannine oči so se zableščale, a njihov lesk je zmrl takoj, ko je v njegovem pogledu zaznala trpljenje.
"Res... veliko, tako na naši strani kakor na strani temnih. Lana je ubila Leona in temnostranci si zaradi tega dolgo niso opomogli. Pobegnili so, toda zdaj se ponovno vračajo in postajajo vse močnejši. Prišel si ravno ob pravem času," je rekla in se mu rahlo nasmehnila. Nato pa je povesila pogled in se ugriznila v ustnico. "Da moja je. Od kar sem te srečala v gozdu, na polno luno raje ne hodim več tja," je priznala. "Tako bi še vedno lahko koga poškodovala, če se zaprem sem, pa so pred menoj vsi na varnem." S pogledom je ošinila jeklene rešetke, ki so zapirale vhod v najbolj temačen del grobnice in srce se ji je od zatrtega sovraštva do svojega zapora kar skrčilo. "Ponavadi tukaj sicer ne sprejemam obiskovalcev. Ampak ti si pač izjema, ker vem, da se mi ne bi pustil poškodovati," je rekla in se nasmehnila. "Sploh pa nisem imela druge izbire, ko pa si prišel kar sam." S pogledom je za hip obstala na njegovih očeh in srce ji je od nepremagljivih čustev ponovno vzplamtelo. Res je bil Scar. A zaradi tega je trpel še bolj kot prej... "Zakaj... kako se ti je moglo to zgoditi?" ga je vprašala, še preden bi se lahko zadržala. Toda globoko v srcu je vedela. Vedela je, kako močno zna biti neuničljivo.

[Thomas]

Ko ga je poklicala po imenu njegove duše, se je le-ta prvič po dolgem času uspel nasmehniti. In čeprav je bil ta nasmešek hladen in komaj opazen, je bil iskren in na svoj način prijazen. ''Nekaj takega, ja,'' je odvrnil nedoločeno in se sam pri sebi namuznil. Še vedno ni namreč vedel, za koga naj se predstavlja – za Thomasa, kot ga je večina poznala – ali za Scarja, kar je v svojem bistvu ostal. Z prikritim zanimanjem je poslušal njeno pripoved in ob dejstvu, da je Lana uničila Leona, so se mu oči zadovoljno zalesketale.
''Sploh ne bi smel oditi,'' je zamrmral napol zase in svoj nenadoma temačen pogled odtrgal iz Lucianninih oči, čeprav so le-te njegovo dušo napajale z nedoumljivo toplino. Molče se je sprehodil mimo nje in se počasi ter zamišljeno začel približevati kletki. Svojo dlan je previdno položil na hladno rešetko ter jo že naslednji trenutek krčevito zgrabil v pest, kot da bi jo hotel zdrobiti, ter se je nato oklenil še z drugo roko in preklel dejstvo, da je bil glede njenega prekletstva bolj ali manj nemočen. Povsem je razumel, da je bilo tako zapiranje pred zunanjim svetom za druge še najboljše, vendar – kaj pa je bilo najboljše zanjo? Prazen lesket njegovih oči je še vedno vztrajno zakrival jezo, ki se je počasi spet prebujala v njem, ko je nenadoma zaslišal njeno vprašanje. ''Nočem govoriti o tem,'' jo je zavrnil s tihim in hladnim glasom, ki je s srhljivim zvenom zapolnil tišino grobnice, da bi prikril dejansko bolečino, ki se je prebujala nekje globoko v njem. Komaj slišno je izdihnil in nekoliko sprostil prijem okrog rešetk, pri tem pa rahlo sklonil glavo in za nekaj trenutkov zaprl oči. ''Nikoli ne bi smel oditi...''

[Lucianna]

Svojo dlan je položila ne eno izmed izmed njegovih zepstij in mu roko, katere prijem je med tem že popustil, dokončno umaknila z rešetk.
"Raje se ne ubadaj s tem," je rekla, ne da bi ga pogledala. "Ničesar ne moreš spremeniti, vsaj ne, kar se tiče mene. Te rešetke me uničujejo in sovražim jih, ker se mi zdi, kot bi mi jemale svobodo - toda nobena svoboda ne sme seči tako daleč, da bi ogrozila svobodo drugega, sicer se spremeni v nasilje." Z večjim naporom, kot ga je bila pripravljena pokazati, je izpustila njegovo roko in se obrnila v stran. "Jutri bo polna luna," je rekla s skrhanim glasom. "In takrat ne smeš priti... sicer pa kadar hočeš," je dodala malo bolj veselo, da bi sprostila temačno vzdušje, ki je plavalo okoli njiju. Povsem je razumela, da noče govoriti o preteklem letu in sama pri sebi se je že spet preklela za svojo prenagljenost. Začutila je peklensko bolečino, ki je kljub hladnemu tonu njegovega glasu kar vela iz njega in pri srcu jo je zmrazilo. Že ga je hotela vprašati, zakaj je sploh odšel, a se je še pravočasno zadržala. "Mogoče... res ne bi smel oditi." je rekla, potem pa zbrala vso svojo moč in ga pogledala. "Včasih bi dala vse, da bi vedela, zakaj se nekatere stvari morajo zgoditi in zakaj nam ni dano, da bi jih preprečili. Ampak zdaj si tu, vrnil si se in ponovno imamo upanje, da premagamo zlo, proti kateremu se že tako dolgo borimo. Vrnil si se... in nobena žalost v meni ne more pramagati te sreče."

[Thomas]

Njen nenaden dotik ga je zbodel bolj, kot bi si dovolil priznati, zato je njegova roka le ubogljivo sledila njeni, ki jo je odmaknila stran od ledeno mrzle kovine. ''Vem…'' je tiho priznal in svoj pogled odsotno upiral v mesto, kjer se je njena roka oklepala njegovega zapestja. ''Vendar tega nekako ne morem sprejeti.'' Šele ko je izpustila njegovo roko je uspel dvigniti svoj pogled, vendar pa je ta namesto na njenih očeh pristal na njenem hrbtu. Ob njenih besedah se ji je nezavedno približal in kar čutil, kako se je ob tem nekaj globoko v njem po dolgem času spet prebudilo. Hotel ji je nekaj reči v zvezi s tem, da je na polno luno ne sme obiskati, vendar ga je njen nenaden vesel glas odrinil na stran. Končno je zopet le ugledal njene oči, ki pa so mu bile tokrat nekoliko bližje, kot jih je bil pripravljen videti, zato se je nezavedno spet umaknil za korak nazaj. ''Verjemi mi… Jaz sem zadnji na tem svetu, ki bi prinašal kakšno upanje,'' je zamrmral in še naprej nepremično zrl v njene lesketajoče se oči, kajti njene zadnje besede so ga milorečeno obnemele. ''Lucianna…'' Kako naj bi ji sploh zmogel pojasniti, da je bil on tisto Zlo, ki se je z darovanjem duše hotelo vrniti v pekel, pa je bilo od tam izgnano in s prekletstvom priklenjeno nazaj na ta svet, od koder ni zmogel nikamor več pobegniti? Glas mu je zamrl, kajti ni vedel, kako bi se odzval na njene besede. Čutil jih je globlje, kot si jih je želel spustiti, ob tem pa je njegova roka nevede spolzela k njeni. ''Hvala… ker verjameš vame.''

[Lucianna]

Ko se je njegova dlan dotaknila njene, je vzdrgetala, kot bi ji se ji kri spremenila v ledene plamene, potem pa se je nenadoma sunkovito umaknila od njega in z vso močjo zgrabila za rešetke.
"Ne... ne dotikaj se me," je rekla s tresočim glasom. "Dobro vem, kaj sem, dobro vem, da sem zver in da nimam od nikogar pravice zahtevati usmiljenja. Najmanj pa od tebe..." V skrajnem naporu volje se je oklepala okov svoje ječe. Zakaj je to storila?! Zakaj se ni mogla zadržati pred tem, da bi mu pokazala, koliko ji pomeni, čeprav se je ves čas borila sama s seboj? Ne, tega ni smela zahtevati od njega, ni smela zahtevati, da bi tudi on enako čutil do nje, že tako je zanjo storil preveč… Toda, v njegovi bližini ji je bilo, kot bi izginile jeklene rešetke, kot bi mrzla grobnica zgorela, kot bi bilo nekaj v njenem srcu za vedno rešeno okov in temu čustvu se ni mogla upreti, naj se je še tako trudila.
»Prinašaš… upanje,« je rekla in se še trdneje oprijela rešetk. »Edino upanje, ki ga imam, si mi prinesel ti… Ampak bojim se, da si ga izgubil sam…« Kljub upiranju svoje volje je dvignila pogled in se zazrla vanj. Če ga ne bi imela tako rada, bi se ji moral zdeti srhljiv; njegove oči so bile, kot bi se za njimi odpirala peklenska brezna in vendar temnejše. Nemo se je zavedla tega, skozi kakšno okrutno prerojenje je moral iti in srce ji je raztrgal smrten hlad, ko je spoznala, da se njena ujetost z njegovo ne more niti primerjati. Še vedno je bilo preveč, da bi zmogla doumeti vse, toda njeno srce blaznelo že če je zaznalo samo sled bolečine v njegovem in tokrat jo je bilo preveč. Tako kot pred letom dni je s pogledom segla v globino njegove duše, vse do volka, vklenjenega v njej in čeprav je bil strašnejši in bolj divji kot kadarkoli, se je nežno dotaknila njegove glave in njeno srce je z nevidnimi solzami izpiralo njegovo neizbrisno trpljenje.

[Thomas]

Obnemelo je obstal, ko se je iznenada iztrgala od njega, in iz globin preteklosti se je v njegove misli vrnil spomin, ki je za hip povsem zameglil njegov pogled. Se ni tudi sam nekoč tako iztrgal od nje, ko mu je poskušala pomagati? Njegova roka je prazno omahnila nazaj, medtem ko je njegov pogled brezizrazno slonel na njeni podobi. ''Saj ga ne zahtevaš…'' je prazno odvrnil, kot da bi govoril svojim mislim in ne živemu bitju pred seboj. ''In ni usmiljenje tisto, kar ti ponujam,'' je dodal in se z mrtvim pogledom zazrl v njene roke, ki so se krčevito oprijemale kletke. Molče je zrl vanje, medtem ko se je okrog njega vrtinčil hlad in se čisto počasi naseljeval na dno njegove prazne duše. Ob besedi upanje je dvignil pogled, kot da bi ga sama beseda lahko zbodla, in se še naprej tiho zazrl v njene oči. ''Kako naj ga sploh še kaj imam, ko pa vedno, ko se mi zdi, da bi lahko kakšno stvar naredil prav, vse to pred menoj izgine?'' je spregovoril s praznim glasom, ki ni izražal ničesar, razen ledenega hladu, s katerim je ščitil svoje človeško srce. Čutil je, kako je njen pogled zarezal naravnost vanj, vse tja do zaklenjene bolečine, katero se je že ves čas trudil ohraniti v sebi. Ni si jo drznil izpustiti, niti ni vedel, ali bi se je sploh lahko osvobodil, kajti zdelo se mu je, da je vsa njegova notranjost na silo zvezana skupaj z neštetimi okovi. In ko je začutil, kako je tolažila njegovo šibkost, se je v njegovih očeh prižgal plamen, ki ni hotel, da bi še naprej gledala vanj. V trenutku je umaknil pogled in pustil hladu, da je zamrznil njegove oči, postavil zidove okrog sebe, da ne bi nihče več mogel videti, kaj se dogaja v njem. Obrnil se je proč od nje, da je bilo vse, kar je še lahko videla, njegov hrbet, nato pa zaprl oči in plitko izdihnil bolečino, ki se je uspela splaziti v njegove prsi, in spet vdihnil hlad, ki zapolnil nastalo praznino. ''Bolje, da grem.''

[Lucianna]

Nenadoma je svoj pogled odtrgal od nje in ponovno se je zavedla neusmiljene teme svoje grobnice, ki se je kakor srebro zažirala v njeno srce. Njegove oči niso izdajala ničesar več - bile so ji zaprte, morda za zmeraj... Ne! Luciannine ustnice so zatrepetale, kot bi hotela še nekaj reči, a v tistem trenutku se je obrnil proč od nje, proti izhodu in Lucianna je lahko kar čutila, kako se je tema med njima zgostila v jeklene rešetke in ju ločila. "Thomas... Scar!" je rekla komaj slišno in stegnila svojo roko proti njemu, a zadela je samo ob nevidno pregrado, ki se ni hotela razbliniti. Njegove besede so ji ohromile telo in srce, da se nobeno izmed njiju ni moglo ganiti. Pa saj je bilo to tisto, kar je hotela. Da gre, da se ne obremenjuje še z njo, ko ga v življenju in po njem že tako čaka več preizkušenj, kot bi jih bil kdorkoli drug zmožen prenesti... In vendar je njeno srce krvavelo in kričalo, ker jo je zapuščal. In si bolj kot vse na svetu želelo, da bi ostal. Za vedno. Večjega notranjega boja ni bila še nikoli, niti tiste noči, ko se je na življenje in smrt borila proti prekleti luni. Takrat je zmagala, premagala je luno, toda vse to samo zaradi njega, on je bil vsa njena moč, svoboda in... ljubezen.
Zdrznila se je, kakor bi ji srce na enkrat preparalo tisoč srebrnih bodal. Kdo pa je, da bi ji smelo biti dovoljeno ljubiti? In zahtevati, da bi kdorkoli ljubil njo? Povsem razklana je še vedno stala na mestu in strmela za Scarjem, ki je odhajal in puščal za seboj temno, obup in praznino. Ne hodi! je nenadoma zakričala, a besede, ki so se ji iztrgale iz ust so bile tako tihe, da jih je komaj slišala sama. Besno se je zagnala v nevidne pregrado teme, da se je razletela na tisoče koscev, in planila za njim, toda v svojem obupu se je spotaknila ob eno izmed stopnic in s čelom trdo priletela ob kamnita tla. Za hip je na njem začutila skelečo bolečino, potem pa jo je zagrnila tema in jo odrešila bremena zavesti.

[Thomas]

Top udarec, ki je iz ozadja udaril naravnost na njegovo zamrznjeno srce, je v trenutku zdrobil njegovo skorjo in zlomil Scarjev odločen korak, ki ga je navidez brezbrižno nosil nazaj proti površju. Zasukal se je nazaj, s pogledom, ki se je že lomil pod svetlobo ostrih luninih žarkov, kateri so osvetljevali njegovo nenadno zgroženo podobo. ''Lucianna?!'' je hotel krikniti, a je bilo vse, kar se je uspelo izviti iz njegovih ust, le suhoparen šepet. Nekaj trenutkov je le obnemelo strmel na njeno negibno in zrušeno podobo. Ob pogledu na droben potoček krvi, ki ji je mezel s čela, se je po njegovem licu spustila drobna kaplja ledenomrzlega potu. ''Prekleto…'' je zarenčal nase in se hitro spustil nazaj k njej ter pokleknil poleg. ''Lucianna?'' jo je zopet poskušal priklicati, pri tem pa jo prijel za ramena in jo obrnil na hrbet, da so v njegove oči zarezale njene težko zaprte veke. ''Prekleto…'' je še enkrat preklel čez samega sebe in Lucianno ponovno nežno stresel, vendar tudi tokrat brez uspeha. Za hip je odrevenel, s praznim pogledom uprtim nekam v temo grobnice, medtem ko so njegovo srce ponovno presekale podobe iz preteklosti, katere niti najdebelejši zid ni zmogel več ustaviti. Preveč, vse preveč si jih že ranil…ker kot bitje teme nikoli ne boš znal ljubiti na pravi način… in potem bežiš… še pred samim seboj in zadaj brezbrižno puščaš rane, ki se ne bodo nikoli zacelile… ''Ne!'' je skušal utišati svoj morilski glas, ki ga je ob vsaki dobri priložnosti mučil iz globin njegove vesti. V izčrpajočem boju, da bi ga lahko utišal, se je v njegovih očeh prižgal grozeč demonski sijaj, njegove roke pa so avtomatsko vzdignile negibno Lucianno v njegovo naročje. Sovražno je ošinil njeno kletko, ki je porogljivo strmela vanj izza globoke teme, nato pa se vzdignil navzgor po stopnicah in kot privid izginil nekje v temi.

((bom naprej nadaljeval v moji grobnici, da se mal premakneva od tuki ))