Mordiin dom

[Mordia]

Mordiina hiša je še vedno stala v ljubkem naselju, zadaj za njo pa se je razprostiral manjši sadovnjak. Tudi notranjost je bila povsem enaka, še vedno je imela tisti pridih domaènosti. Edino vse slike so izginile. V zgornjem nadstropju je bila njena spalnica, na kateri je trenutno kraljevala njena maèka, soba na drugem koncu hodnika pa je bila polna prahu, saj vanjo že leto dni ni stopila.
Veèja sprememba je bila opazna samo v podstrešni sobi, kjer je bilo sedaj polno predmetov in knjig, ki so služili temni magiji. V kotu pod oknom pa je skrušeno sedela Mordia, tresoè se od napora. Napora, da bi ohranila zdravo pamet. Ko jo je Thomas zapustil, je bila strta, saj je verjela, da bo vedno ob njej. Vsak mesec je bilo še huje - vedno bolj ga je pogrešala, poèasi je bila preprièana, da je mrtev. Sèasoma se je zaèela ukvarjati s èrno magijo, da bi ga dobila nazaj z dežele umrlih. Ampak Thomasa ni bilo tam, njo pa je magija potegnila za sabo. Sedaj ni veè vedela kaj in kdo je, jasno ji je bilo samo, da sama ne more veè naprej.

[Thomas]

Thomasova silhueta se je kot pozabljena senca vlekla preko temačne ulice, katero je delno osvetljevala le šibka mesečina. Njegovi koraki so odmevali v tišino, njegov miren pogled pa je skrival tisto, kar se je pravzaprav dogajalo v njem. Zavit v dolg črn plašč in rokami v žepih je nenadoma obstal pred eno in edino hišo, katero je iz tega predela mesta resnično poznal. Njegov pogled se je ustavil na črnini njenih oken in preko njegovega obraza je padla težka senca grenkobe. Še vedno je verjel, da se za njimi skriva domačnost, toplina in tisto, kar je še vedno globoko v svojem srcu tako ljubil – vse tisto, kar je pred letom dni zapustil. Mordia... In po njegovih mislih je plavala njena podoba, izrisana iz bežnih spominov, ki so se prebujali iz njegove podzavesti… V sebi pa je na skrivaj nosil strah, da pa je bilo tisto, po kar se je vrnil, sedaj uničeno. Njegovi koraki so ponovno zarezali skozi noč, tokrat še globlje v bližino njemu zdaj nenadoma tako odtujene hiše. Naposled je obstal tik pred vrati s pogledom uprtim nekam navzdol. Ni vedel, kaj naj sploh pričakuje, niti ni vedel, kaj bi ji sploh lahko rekel… Po vsem tem, kar ji je storil, bi bilo morda še najbolje, če se nikoli več ne bi vrnil. A to, kar je nosilo njegovo srce, je bilo tisočkrat močnejše od tega, kar bi bila njegova demonska duša pripravljena sprejeti. Počasi je dvignil svoj prazen pogled, potrkal na vrata, nato pa stopil nekaj korakov nazaj in globoko izdihnil.

[Mordia]

Ob zvoku trkanja, ki je tako kruto zarezal skozi njene misli, je Mordia dvignila temaèni pogled. Otožno in nekoliko zmedeno se je ozrla okoli sebe, kakor da sploh ne bi veè vedela kje je. Ker se obiskovalec ni hotel vdati, je mukoma vstala in se majavo spustila po stonicah, kakor najhujši pijanec. Samodejno si je segla skozi lase in tako za silo uredila skuštrane pramene. Urujeno se je naslonila na steno ter na stežaj odprla vrata. Zagleda se je v temnolasca, s pogledom, ki je izdajal njeno slabo stanje. "Hvala, nièesar ne potrebujem." je hripavo dejala, kakor da gre za kakšnega prodajalca, ne pa njej nekdaj tako ljubega Thomasa. Že se je stegnila k kljuki, da bi zaprla vrata, ko jo je prešinil spomin. "Ti? Se mi pa res že meša, èe mislim, da si se po tolikem èasu spomnil name." je zmajala z glavo. Vse bolj je dvomila v svojo psihièno stabilnost.

[Thomas]

Thomasove brezizrazne oči so se zalesketale v presenečenju, ko je pred seboj ugledal tisto uničenje, katerega se je v svojih slutnjah tako bal. Bila je, Mordia, vendar pa ga je tisto, kar je prikazovala, v trenutku udarilo nazaj. Z rahlo razprtimi ustnicami, ki pa niso mogle spustiti kakršnega koli glasu, je brez besed strmel vanjo, kot da bi bila ona sama njemu privid. Ponoven spomin je pretrgal tok njegovih zamrznjenih misli, hladna maska njegovega nepremičnega obraza pa se je končno le zdrobila. ''Nikoli te nisem pozabil,'' je rekel navidez mirno, medtem ko je steklen lesk njegovih oči zakrival vračujočo se bolečino v njegovem srcu, ki je bil poleg telesa edino, kar je človeškega sploh še ostalo v njem. Zazrl se je naravnost v njene oči, tako kot včasih, vendar je z grozo kmalu spoznal, da je bila njena duša iznakažena. Bila je le še senca same sebe, izgubljena nekje v temi.

[Mordia]

Ko je spregovori, se ji je zazdelo kot bi jo nekdo polil z mrzlo vodo. Prepoznala je njegov glas, spomnila se je njunega zadnjega veèera, njegovega odhoda in svoje žalosti. Z novo energijo se je zravnala in v njenih oèeh se je zalesketala jeza. "Si pa dosti upaš..." je zašepetala. Odmaknila se je od vrat, da je lahko vstopil ter ga poèakala v dnevni sobi. Tam pa ga je najprej doletela krepka klofuta. "Sploh veš kako dolgo sem te èakala?! Potem sem bila že preprièana, da si mrtev, ker drugaèe bi mi že kako sporoèil, da si živ. Oèitno sem se motila!" Niti najmanj ni krotila narašèajoèe jeze. Èe ne bi že zdavnaj izjokala svojih oèi, bi ji po licih tekle velike solze. Tako pa je lahko samo vpila. "Še s èrno magijo sem se zaèela ukvarjati, da bi te spravila nazaj iz dežele mrtvih pa poglej kam me je to pripeljalo!" Skrušeno se je sesedla na kavè in roke zakopala v dlani. Bilo je samo vprašanje èasa kdaj se ne bo veè mogla zadržvati in bo èrno magijo vsakodnevno uporabljala.

[Thomas]

Začutil je moč jeze, ki je žarela iz njenih oči, prav takšne, kakršna je včasih dušila njegov razum. Brez besed je vstopil, povsem mirno, kot da bi šlo le za navaden obisk ter obstal šele takrat, ko je Mordiina nekoč ljubeča dlan prizadejala pekočo bolečino njegovemu licu. Hladnokrvno je samo pogledal stran in suho pogoltnil. Čisto počasi je svoj obraz zopet zasukal k njej ter z brezizraznostjo svojih oči zrl v njene z besom napolnjene oči. ''Kdo je rekel, da nisem bil?'' je vprašal hladno in navidez povsem neprizadeto ter jo odločno še vedno spremljal s pogledom. ''Bil sem skozi pekel in nazaj, pa poglej, kaj je sedaj ostalo od mene. To, kar vidiš, ni več človek, ki si ga ljubila,'' je dokončal povsem mirno in s trdnim nezlomljivim glasom. Ko se je sesedla na kavč, je top udarec padel na njegovo srce, vendar mu hladna demonova duša ni pustila krvaveti. Stopil je nekoliko bližje k njej in z lesketajočimi se očmi nemo obstrmel v prizor pred seboj. ''Vem, da je vse to moja krivda, vendar nisem imel izbire…'' je rekel mirno in se zadrževal, da ne bi svoje mirne dlani položil na njeno ramo. ''Dovolj si močna, da se ji lahko upreš, Mordia… Zlo ni rešitev,'' je zamrmral, medtem ko je njegov pogled odsotno počival na njenem obrazu skritem pod dlanmi. Naj bi sovražil zlo, pa poglej, kako prešerno ga trosiš naokoli… Prekleta duša. Ob tej misli se je v njegovih očeh prvič po dolgem času zalesketala jeza, ki pa je bila kot ognjen sijaj le okrasek k njegovim praznim očem.

[Mordia]

"Ne ga srat, da ni!" je sarkastièno prhnila skozi nos. Ob njegovi zgodbi o potovanju èez pekel in nazaj je navelièano zavila z oèmi. Ona je bila pa na rajski plaži ali kaj? Še bolj pa jo je razkaèilo njegovo pridiganje. "Daj, lepo te prosim, ne bodi tako svetohlinski. Ti mi ne boš govoril o zlu in kako se lahko uprem, v redu? Kristalno jasno mi je, da je bila to zelo slaba ideja, in èe bi vedela, da si živ in si se zgolj odloèil oditi, se niti sluèajno ne bi poglobila v èrno magijo!" Kako si jo je drznil obsojati, ko pa sam ni bil èisto niè boljši? Nemalokrat se je vdal èisti Scarjevi zlobi, tudi po tem, ko sta se njegovi plati zedinili. "Nimaš pravice Thomas. Nimaš pravice, da obsojaš naèin kako skušam popraviti kar si ti polomil." Zadnji stavek je izrekla že èisto mirno in tiho, kakor bi bila do konca izmuèena.

[Thomas]

''Prav imaš… Kdo pa sem sedaj, da bi ti govoril o tistem, kar sem ves čas bil,'' je zamrmral neprizadeto, kajti čustva – nekoč njegova najšibkejša točka – so živela samo še v njegovem zatiranem srcu. Zaradi njenih očitajočih besed je povsem obmolknil, vedoč, da je vse, kar je prišlo iz njenih ust, čista resnica. ''Ni potrebe, da me še naprej kličeš po tem imenu, Mordia. Thomas je odšel, že davno… Ampak mi je zapustil nekaj, zaradi česar sem danes sploh tu,'' je zamrmral z glasom, ki je počasi razkrival demonovo prikrito jezo. ''Seveda jo imam. In kako naj ga ne bi obsojal, ko pa vem, da si šla skozi vse to samo zaradi mene?'' je nekoliko povzdignil glas, pri čemer so se njegove oči jezno zalesketale.

[Mordia]

"Zaleti se nekam." Dobesedno, èe se da. Mordia ni reagirala na njegove besede, ampak je samo mirno vstala ter odšla proti kuhinji. Zavoljo starih èasov se je uprla nenadni želji, da bi vanj zmetala polovico posode. Vrnila se je nazaj s kozarcem vode in se namršèeno naslonila na podboj. "Precej sem sama kriva. Že ko sem pred Magic Boxom videla tvoje in Luciannino spogledovanje mi je bilo jasno, da me boš prizadel. Pa sem si kar veselo lagala in verjela tvojim besedam." je dejala z odsotnim pogledom. Le kaj ji je bilo, da mu je verjela, da bo vedno ob njej in jo varoval? Jezno in razoèarano hkrati je prhnila skozi nos, potem pa ga le pogledala. "In kdo si trenutno? Oprosti, èe ne sledim vsem tvojim osebnostim."

[Thomas]

''Dobrodošla na temni strani,'' je kot v posmeh odvrnil Thomas in jo odsotno opazoval, ko se je sprehodila v kuhinjo. Mogoče bi bil že čas, da si omislim novo ime… ''Pravzaprav,…'' je začel in se s počasnimi koraki začel mirno sprehajati po hiši, kot takrat, ko je prvič vstopil v to hišo, ki ga je z vseh strani obmetavala z spomini. ''Kaj bi pričakovala od volka?'' se je nenadoma ustavil in svoj hladen pogled spustil nanjo. Oh kako je sovražil to srce, ki je še vedno nerazumljivo bilo samo zanjo. ''Opravičilo sprejeto. Res sem vas velikokrat pošteno zmedel,'' se je namuznil in se s temnim pogledom, ki je v sebi skrival mnogo skrivnosti, zazrl vanjo. ''Sem, kar je ostalo po tistem, ko je Thomasova šibka človeška plat odšla na drugi svet. Sem demon, vklenjen na njegovo srce, ki mi trenutno pravi, da te še vedno ljubim.'' Še sam pri sebi je zaradi teh čudnih besed zavil z očmi ter jo z zanimanjem po njeni reakciji ravnodušno pogledal.

[Mordia]

"Prav imaš. Le kaj sem prièakovala od volka? Da mi bo zvest, me imel rad in govoril resnico? To bi bilo resnièno naivno!" se je zasmejala na videz povsem ravnodušno, a njena notranjost je krièala. Hotela ga je ljubiti in ubiti istoèasno. V vsem tem èasu ga ni pozabila. Nièkolikokrat ga je besno preklela in nièkolikokrat si je med solzami želela, da bi bil ob njej. Preveè jo je prizadel. Preveè, da bi svojemu srcu dovolila še kakšno èustvo. Roke je položila na hrbet in se zazrla v posmehljive oèi. "Priklenjen si na njegovo srce, ki me še vedno ljubi?" je nejeverno zmajala z glavo. "No, dovoli mi, da te odrešim muk!" Nenadoma se je v njeni rok zablešèalo bodalo, ki tudi tokrat ni zgrešilo. Thomasu, oziroma tistemu kar je stalo pred njo, se je zarilo globoko med rebra. Trapa! Zakaj nisi merila v srce?! je v mislih krièala sama nase.

[Thomas]

''Nikoli te nisem prevaral, sploh pa ti nikoli nisem lagal… Sicer pa kaj bi ti sedaj govoril, ko pa ti najbrž ni kaj dosti mar za moje besede,'' jo je zavrnil navidez ravnodušno, medtem ko je globoko v njem kar gorelo. Ob njenih besedah, ki so jasno izražale njeno nejevero, se je le tiho namuznil in nato prepozno ugledal nevaren lesket rezila, ki je že maščujoče poletelo vanj. Ostra bolečina je presekala njegove prsi in bila zaradi bližine njegovega srca ravno dovolj močna, da je za hip zameglila njegov um. Njegov leden izraz na obrazu se je spačil v mukah, medtem ko je njegovo telo udarilo ob steno. Z desnico je zgrabil za ročaj bodala in svoj žareč pogled kljubovalno uperil naravnost v Mordiine oči. ''Res ne potrebujem tvojega usmiljenja,'' je skozi stisnjene zobe komentiral dejstvo, da je zgrešila cilj, ter si bodalo neprizadeto iztrgal iz prsi in ga stisnil v svoji pesti. ''Misliš, da tega še nisem poskušal?'' je zarenčal in si z drugo roko razparal srajco na mestu blizu vboda, ki iz katerega je sedaj curljala temna kri, ter razkril nikoli zaceljeno brazgotino, ki je prekrivala njegovo srce. ''Ne misli, da za svoja dejanja nisem bil nikoli kaznovan,'' je zašepetal in odvrgel bodalo nekam na tla pred njo. ''Preklet sem, Mordia… če ti je to zdaj v kakšno zadoščenje.''

[Mordia]

"Škoda, da ti ni uspelo." je mirno odgovorila Mordia. Pobrala je bodalo in ga odložila na polièko nad kaminov, potem pa sedla na kavè, kakor bi bila navelièana prepiranja. Pogled na njegovo razgaljeno telo ji je obudila spomine, ki jih ni veè hotela. "Zakaj si prišel sem? Zame je prepozno. Nimam veè moèi, da bi se borila proti temu, niti želje." je dejala napol obupano. Prav vseeno ji je bilo kaj si bo mislil o njej, ko je tako pokazala svojo nemoè in ranljivost. Noge je divgnila na kavè ter brado naslonila na kolena. Kakor majhna punèka, ki po televiziji gleda grozljivko. Zagledala se je vanj kakor nekoè, le da ji je tokrat iz oèi sijal obup. "Ti preziraš èloveškost, ki je še ostala v tebi, v meni pa je kmalu ne bo veè." Potrto se je ozrla po dnevni sobi, kot bi iskala kakšen izhod iz te nemogoèe situacije.

[Thomas]

''Zate in zame morda res… Vendar ne za naju,'' je odvrnil popolnoma mirno, kot da sploh ne bi opazil, da so besede prihajale naravnost iz njegovega srca. Popravil si je okrvavljeno srajco, da je zopet skril svojo brazgotino in si mimogrede pritisnil na vbodno rano, ki je počasi nehala krvaveti. ''Izgleda, da si le nisva tako zelo različna. Oba sva v življenju že zamenjala stran in res žalostno, da je bil vzrok za to izgubljena ljubezen,'' je zamrmral in se ji za hip zazrl v oči, ki so v njem ponovno prebudile spomine. Saj ni vedel, zakaj je bil pri tem tako besen – ali zato, ker ga je trenutno sovražila ali pa zato, ker je že obupal nad tem, da bi resnično lahko popravil stare grehe. ''Zakaj sem prišel sem?'' je mrmraje ponovil njeno vprašanje in se zamišljeno zazrl nekam v ugasel kamin. Ker se počutim krivega? Ker si želim, da te ne bi nikoli zapustil? Ker ne morem ubežati tem spominom...? In prekleto - ker te ljubim?!
''Ne vem…'' je zavzdihnil in počasi dvignil svoj razočaran pogled k njej.

[Mordia]

"Ti si jo zamenjal prostovoljno..." je zaèela, potem pa zavzdihnila in odkimala. "Nima smisla, da si lažem. Vedela sem kaj se lahko zgodi, kakšne so lahko posledice pa sem jih bila pripravljena sprejeti. Preprièana sem bila, da si mrtev in hotela sem ti pomagati. Hotela sem te nazaj." Skušala je govoriti popolnoma neprizadeto, kot bi se pogovarjala o vremenu, pa ji še zdaleè ni uspevalo. A bila je odloèena, da ga ne povleèe za sabo. Kot nekoè, je bila preprièana, da je dober èlovek, in da se njegova èloveška narava na bo vdala. "Thomas, prepozno je." je dejala umirjeno in ga vztrajno klicala po njegovem imenu, ki ga je nosil vèasih. "Nièesar veè ne moreva storiti. S tem se moram sooèiti sama." Zopet je dvignila pogled k njemu in ga proseèe pogledala. "Pojdi." Ni zahtevala, ampak ga je prosila, saj ni hotela, da bi bil prisoten, ko jo temna stran popolnoma prevzame.