Skalnati klif (pretep)

[Kyra]

Kyra je nepremično stala na robu klifa. Močan veter je kuštral njene lase in se zaganjal v plašč, kot bi ga hotel odpihniti z nje. Odkar je bila nazadnje v Sunnydalu se je mnogo stvari spremenilo. Temna stran se je še bolj okrepila, veliko ljudji se je porazgubilo in veliko je bilo novih. Njen zadnji varovanec je zasedel prestol Podzemlja, za kar pa zaslug ni mogla pripisati sebi. Vseeno je bila ponosna in vesela. Še bolj, kot pa če bi bila sama na njegovem mestu. Sedaj je vedela kako bo uporabila skrivnost Njegove moči, ki jo je iskala v Pensilvaniji. Samo razvozlati jo mora prej.

[Lucianna]

Lucianna se je približala pečini in se sama pri sebi že predstavljala čudiviti razgled, ki se bo vsak trenutek odprl pred njo. Sklani klif je bil prostor, kamor je zaradi njegove samotnosti in neobljudenosti zelo rada zahajala. Ure in ure je lahko stala na njem ter prisluškovala vetru, ki ji je zavijal okoli ušes, ne da bi se zganila. A tokrat je bilo nekaj drugače - nekdo je bil tam pred njo, to je čutila in ni trajalo dolgo, da jo je tudi zagledala. Temnolaso dekle je stalo povsem na robu pečine in vpijalo veter, ki ji je mršil lase. Lucianni se je zdela nenavadno znana, a ni se mogla spomniti, kje jo ne nekoč že videla. Ob pogledu nanjo jo je sicer spreletaval zoprn občutek, ki se ga ni mogla znebiti, a odločila se je, da mu ne bo verjela kar tako na slepo. Odpravila se je do neznanke in ko se postavila tik za njo ob njeno desno stran, hkrati pa jo je potrepljala po levi rami.
"Živjo," jo je pozdravila in se ji se ji rahlo nasmehnila. "Uživeš v razgledu?"

[Kyra]

Kyra je začutila, da se ji nekdo približuje, čeprav tega ni pokazala. Nekdo je prišel na klif, da bi bil sam s svojimi mislimi in občudoval razgled. Razgled, ki ga je tako ljubosumno hotela samo zase. Čutila je pogled na svojem hrbtu in oseba, ki je stala že nadležno blizu. Čeprav jo je potrepljala po levi rami, se je sunkovito obrnila na desno. Tako sunkovito, da sta skoraj trčili z glavama. Presenečeno se je zazrla v smehlajoče se dekle ter odstopila za pol koraka, da nista sloneli čisto skupaj. "Lep pozdrav. Ja, uživam v razgledu in vetru." je mirno odgovorila in se še celo nekoliko nasmehnila. "Pa ti? Si tukaj zaradi razgleda ali nameravaš storiti samormor?" Pri tem je pomignila na skale globko pod njima. Žal si je ta mirni kraj že marsikdo izbral za konec svojega življenja.

[Lucianna]

Dekle se je tako sunkovito obrnilo v njeno smer, da bi skoraj trčili in v Lucianni se je ob tem v trenutku zbudil sum. Hodila je tako tiho, da je ne bi mogel slišati noben navaden človek. Kar torej ni bila. Za nekaj trenutkov se je na videz zamislila nad njenimi besedami, v resnici pa se je le spraševala, kje neki jo je nekoč že videla. Zdaj, ko si je lahko ogledala tudi njen obraz je bila prepričana, da je ni srečala prvič.
"Ne, ni mi še do tega, da bi umrla," je rekla lahkotno. "Zato se naokoli tudi raje potikam sama, ker se govori, da živi v Sunnydalu vse polno čudakov." Skrivnostno se je nasmehnila, potem pa se je obrnila k neznanki in ponovno jo je obšel tisti zoprni, napol sovražni občutek. "Si prepričana, da se nisva še nikoli videli? Ker veš, zdiš se mi nekam znana," ji je povedala po pravici.

[Kyra]

"Tu se pa strinjam... Vèasih res ne veš kam si zašel. Baje se je dober mesec nazaj tukaj pokonèal mlad fant, ker ni mogel veè živeti sam s sabo." je Kyra zmajala z glavo. Ni èisto vedela zakaj je govorila o tem dogodku, o katerem je bežno ujela nekaj besed. Zagledala se je v Lucianno in preuèevala njen obraz. "Nisem preprièana, da se še nisva sreèali. V bližnji preteklosti se zagotovo nisva, ampak kdaj prej pa èisto mogoèe." Ne glede na to kako se je trudila njen znani obraz uvrstiti nekam med svoje spomine, ji ni uspelo. "Oprosti, ampak resnièno se te ne spomnim, èeprav si mi zelo znanan." je naposled mirno skomignila z rameni. V tej temni, oblaèni noèi bi se lahko poèutila malo bolj ogroženo, ampak bila je èisto ravnodušna, kakor da je ne bi motilo, èe še sama zgrmi na peèine.

[Lucianna]

Lucianna je skomignila z rameni, potem pa je sedla na rob pečine in začela bingljati z nogami. Nikoli ni imela strahu pred višino, zato se ji to ni zdelo nič ne vem kako strašnega. "Revež. Res, živeti sam s sabi zna biti včasih kar... naporno," je pripomnila, ko ji je neznanka omenila nesrečnega fanta. Zazrla se je v valove, ki so divje butali ob pečine na dnu skalnatega klifa in si potihem želela, da bi tujka odšla ter jo pustila samo. Toda na njeno jezo je bila videti vsaj tako vztrajna kot ona sama, saj je še vedno stala na robu, na da bi se zganila.
"Povej mi," je čez nekaj dolgih minut povzela Lucianna in se trudila, da njen glas pri tem ne bi zvenel razdraženo. "Kako ti je torej uspelo odkriti moj klif?" Besedo "moj" je nehote posebaj poudarila, a ni si mogla pomagati. Jezo in čustva je vedno le stežka premagovala.

[Kyra]

Kyra se je ponovno zazrla v daljavo, kot bi hrepenela po potovanju daleè v neznano. Na dekle poleg nje je skoraj pozabila, dokler je ta ni prebudila iz zamišljenosti. "Tvoj klif?" je ponovila nekoliko posmehljivo. "Kolikor vem si narave ne more nihèe lastiti." Mirno je zrla predse, obenem pa se zavedala vsakega njenega giba. "Odkrila pa sem ga že ob prvem obisku Sunnydala, ko si ti še v plenicah naokoli skakala." je dejala nekoliko nesramno z nagubanim èelom. Nikakor ji ni bilo všeè, èe si je kdo lastil odmaknjen košèek narave, kjer je lahko poskrbila na skrbi in na cel svet. Zanimalo pa jo je tudi, èe se bo dekletu posvetilo kdo Kyra sploh je.

[Lucianna]

Lucianna ji je že mislila razložiti, da ni nameravala biti tako osorna in da ji je tisto ušlo čisto po nesreči, a ton, s katerim ji je neznanka odgovorila, ji ni bil niti najmanj všeč in v njej je ponovno zavrelo. Ni bila povsem prepričana, ali naj njene besede vzame za pretiravanje ali za resnico, a njen sum je kljub temu postajal vse močnejši. Posmehljivost, ki je jasno odzvanjala iz njenega glasu jo je nehote spomnila na nek drug glas, glas, ki ga ni slišala že zelo dolgo a ga je kljub temu še vedno sovražila. Nenadoma je vse njeno telo otrpnilo, potem pa je kar nekam sumljivo hitro planila na noge in se besno zazrla demonki v oči.
"Ti!" je rekla z glasom, ki je ob povodnji divjih čustev nehote postal rahlo renčeč. "Ti si tista demonka iz bitke svetega Vigeousa!" Seveda bi bilo veliko bolj preprosto, če ji tega ne bi vrgla naravnost v obraz, a kaj takšnega ji ni prišlo niti na misel. Edino, česar se je tisti trenutek zavedala, je bila žalja po njenem uničenju. "Ni čudno, da te nisem pozabila!" S temi besedami jo je zgrabila za rame in jo porinila proti robu klifa, odločena, da jo pahne v globine in tako za vedno reši svet pred njeno zlobo.

[Kyra]

((red bull ti da kriiilaaa ;D *lol* ))

Noè svetega Vigeousa, ta jezni in ogorèeni pogled, kot takrat, ko je èrnega volka tako vesela metala naokoli. Sedaj je tudi Kyra vedela s kom ima opravka. "O glej glej... Kje imaš pa kužka?" je posmehljivo vprašala. Svetlostranci so jo s svojimi èustvi in ljubosumjem nadvse zabavali. "Lepo, da misliš name, ampak res mislim, da nisem tvoj tip... Premalo osebnosti in kompleksov imam." je dodala s še vedno nesramno posmehljivim tonom, da je Lucianna lahko toèno vedela o kom govori. Zaradi njenega nenadnega napada je pete zakopala v nizko travo ter se obdržala na trdnih tleh. Kyra je bila vedno demonka in zato moèna, njena nova napadalka pa le ob polni luni... Zlahka jo je odrinila stran, da se je zakotalila po travi, sama pa je za nekaj korakov odstopila od roba. "Pozabljaš, da si trenutno èisto navaden èlovek." jo je opomnila, èe bi imelo dekle še kakšno zaletavo idejo.

[Lucianna]

(( ;D))

"Ko bi bila vsaj polna luna! Prekleto, prav želim si, da bi bila!" je zakričala in v besu ponovno planila na noge. Bilo ji je jasno, da je naredila napako, ko je se je spravila nad veliko močnejšo demonko, ampak bilo ji je čisto vseeno. Njen sarkazem je tako podžigal njen bes, da je volkodlak v njej besno zatulil in se ji pričel trgati izpod nadzora. Edino, zaradi česar ga je še vedno na vso moč zadrževala, je bila misel na posledice, ki bi izgubi nadzora lahko sledile. Toda ko je demonka začela žaliti Scarja, je ni več moglo ustaviti niti to niti nobena druga sila na svetu. Planila je naprej in v navalu povečane moči ji je uspelo, da jo je podrla na tla, ji s kolenom pritisnila ob pljuča in ji roke zadrgnila okoli vratu. "Nikoli več ga ne boš žalila!" je rekla divje. "Ne vem, zakaj moraš sploh hoditi po tem svetu in ga zastrupljati s svojim zlom, namesto da bi se po hitri poti vrnila v pekel od koder si prišla!" Po teh besedah je v bolečini zahlastala za zrakom in se poskusila ponovno spraviti k sebi, toda bilo je prepozno in začutila je, kako se je vse njeno telo streslo v drgetu in se začelo spreminjati.

[Kyra]

"Pekel? Tam je èisti dolgèas." je posmehljivo odgovorila Kyra z rahlo visokim glasom, saj jo je Lucianna stiskala za vrat. Zopet jo je navelièano vrgla s sebe in vstala. S plašèa si je jezno odstranila travnate bilke. Ravno sveže oèišèen je bil! Opazila je, da se svetlolaska nekaj trese in hlasta za zrakom, zato jo je s pomoèjo telekineze hitro dvignila v zrak. Nikakor se ni spet mislila valjati po tleh. "Žalila?" se je èisto iskreno zaèudila in pogledala navzgor proti njenemu obrazu. "Se ti ne zdi, da se za pozabljeno ljubico èisto preveè razburjaš?" je privzdignila obrv. "Resno, èe bi mu bilo pol toliko do tebe kot je tebi oèitno do njega, ne bi zapustil mesta." je dejala èisto mirno. Kako je vedela, da tistega èrnega nepridiprava ni bilo v Sunnydalu celo leto, ni nameravala izdati. Razmišljala je, èe bi Lucianno preprosto prestavila èez rob peèino in jo spustila, ampak ob njeni jezi, ki so jo oèitno podpihovala neka èudna èustva, se je preveè zabavala.

[Lucianna]

Še preden bi se njeno telo lahko spremenilo, se ji je zazdelo, kot bi jo neka sila kljub vsemu njenemu upiranju potegnila v zrak in jo tam držala ujeto. Ta občutek ji je bil nenavadno poznan, a ji zaradi tega ni bil nič bolj pri srcu kot pred enim letom, ko jo je na podoben način onesposobil tisti slepi temnostranec. "Toliko o pravičnem boju," je rekla jezno in se poskusila domisliti načina, ki bi jo ponovno spravil na tla, a iz izkušenj je vedela, da ne bo pomagalo prav nič. "Znate vi temnostranske reve sploh še kaj drugega, kot da svoje sovražnike najprej spravite na varno razdaljo, od koder vam nič ne morejo, da se potem lahko iz njih v miru norčujete? Sploh pa nisem nobena njegova ljubica," je rekla še bolj razkačeno, še preden bi se ji uspelo zaustaviti. Narahlo je priprla oči in se še bolj sovražno zastrmela v demonko. Kako je lahko o njem toliko vedela? "Veš, po vsem tem, kar mi govoriš in kar delaš z mano me grozno spominjaš na tistega vašega slepca," je nadaljevala strupeno. "No, na tistega, ki se važi naokrog s srebrnimi bodali. Ni čudno, da ste temnostranci vsi povrsti take zgube, če se pa zgledujete po njem." Za hip je s pogledom ošvrknila klife in se spraševala, kako visoki so v resnici in če ima kakšno možnost, da preživi, ko se jo bo temnostranka naveličala mučiti in jo bo vrgla čeznje.

[Kyra]

Kyro je ob tem popadel neverjeten smeh. Tako moèno in od srca se že dolgo ni nasmejala. "Oh mladina... Katera od naju nemoèno binglja v zraku? Mislim, da si tukaj zguba ti." S prosto roko si je z lica obrisala solzo smeha. Govorièenju o Avisu jo je sila razbesnelo, ampak tega ni z nièemur pokazala - nikakor ji ne bi dala tega zadošèanja. "No no, ne razburjaj se tako zelo... Tamle gor si samo zato, ker mi danes ni èisto niè do nasilja. Presenetljivo, kajne?" se je namuznila, potem pa malo bolj spravljivo dodala: "Naj ti bo, to ti priznam. V noèi svetega Vigeousa si se dobro borila. Ampak nikdar ne pozabi izbirati svojih bit. V vseh ne moreš zmagati." jo je opomnila. Poznala je kar nekaj nadutih demonov in vampirjev, ki so se imeli za nekaj veè in mislili, da lahko premagajo èisto vse. Pa so kaj kmalu spoznali klavrno resnico.

[Lucianna]

"Res, zelo presenetljivo," je zamrmrala Lucianna, saj si je ša jasno spominjala, kako vse prej kot nenasilna je bila demonka na noč svetega Vigeousa. "Izbirati svojih bitk? Kaj pa je tukaj za izbirati? Pobijam pač, kar je na tem svetu gnilega in zlega. Že mogoče, da bom v tem kdaj našla tudi svojo smrt, a potem bom umrla vsaj v boju za dobro." Za hip ji je prišlo na misel, da ob polni luni nikakor ni šlo samo za pobijanje gnilega in zlega, a nadležno misel je hitro odrinila vstran.
"Ti torej misliš, da si nepremagljiva?" se je kljub zoprni situaciji, v kateri se je znašla morala nasmehniti Lucianna. Demonka je bila resnično izjemno močna, že to, da jo je tako dolgo držala v zraku je bil velik dosežek, a tega ji seveda nikakor ni nameravala priznati.

[Kyra]

"Unièevanje vsega kar ti gre na živce oziroma je gnilo in zlo, kakor si se izrazila, je sicer osvežujoèe delo in preprièana sem, da imaš sama o sebi boljše mnenje vsakiè, ko zakolješ kakšnega vampirja. Kar se mene tièe pa je taktika vedno boljša od nepremišljene zaletavosti." je Kyra skomignila z rameni. Ugotavljala je, da so svetlostranci èisto isti kot temnostranci - obojim se gre samo za boj in morijo. Le da vsak drugaèe opravièuje svoje poèetje. Za trenutek je že obupala nad obojimi, ko je njene misli spet zmotila Lucianna. "Ne, nikakor ne mislim, da sem nepremagljiva. Že res, da sem že dolgo na svetu, ampak slej ali prej tudi mene èaka smrt. Kakšna bo, pa še ne nameravam tako kmalu izvedeti." se je nasmehnila.