Avisove sobane

[Kyra]

"Hvala Ine. Èe bi še malo poslušala neskonèna vprašanja, bi ji še kaj naredila." je zavzdihnila Kyra. Sploh tisti komentar, da je Avis bil vodja podzemlja ji je zavrel kri. Dvignila je roko, da je padli angel zalebdel v pokonènem položaju in iz vrhnjega predala vzela steklenièko. Vsebino mu je poèasi vlila v usta, da se ne bi zadušil. "Zelo dobro si zadela." se je nasmehnila Ini, potem pa na hitro pogledala kje ima Avis najveè ran. "Kaj se je sploh zgodilo, da je tako zdelan?" je konèno vprašala. Avisa je položila na posteljo na trebuh, da mu bosta lažje prišli do ran na hrbtu in krilih. Preprièala se je, da ima glavo tako, da lahko diha, potem pa se lotila dela. "Zvarek bo kmalu zaèel delovati in ga okrepil, ampak vseeno morava oskrbeti njegove rane." Najbolj jo je skrbelo za tiste na krilih. Membrana je bila prestreljena, na levem krilu pa moèno raztrgana. Kremplji. Lucianna. Tisti prekleti volkodlakinji bo iztrgala srce. "Kako so ga uspeli tako zelo poškodovati?" Navsezadnje je bil tako zelo moènejši od njih vseh skupaj, da ne bi smel utrpeti takih poškodb. Zmlela je nekaj zelišè, primešala èebelji vosek in vse skupaj nekoli razredèila s še enim napojem. Brozgo je zajela z dvema prstoma in jo previdno ter z najveèjo nežnostjo prièela nanašati na poškodovala krila.

[Maxin]

Ine s eje po dolgem času na kratko nasmehnila. "Nikoli nisem marala napadov vprašanj, še posebej ne takrat, ko nekdo dobesedno pade v dvorano in naenkrat hoče vedeti vse za naprej in nazaj," je rekla. "Hja, za prvič je res dobro, glede na to,d a se še nikoli nisem teleportirala v nek prostor, ki ga še v življenju nisem videla. Upala sem edino, da ne bomo pristali nekje na kakšni omari, ali pa kakšen podobnem kraju," je dodala ter še sama začela začela preverjati kje ima rane. Počakala je, da ga je Kyra pravilno namestila, nato pa še sama začela iskati rastline, da bi naredila brozgo, katero se je naučila na svojem urjenju. "Upajmo, da si bo še kaj najbolje opomogel. Ker res ga je tista, oprosti izrazu, psica zdelala. Očitno je nekoga branil, da se je tako pustil zdelati. Nisem bila od začetka zraven, ker sem imela še spodaj nekaj kandidatov za spucat," je rekla, ter začela zelišča mečkati v majhni skledi. "Kolikor sem lahko spodaj v dvorani opazila, ne more več pravilno obvladovati svoje zveri v sebi. Njena osebnost niha. Tako, da če bo zver začela prevladovati v njeni osebnosti, lahko v kratkem pričakujemo spet novega člana na naši strani. Ampak vprašanje je, kako jo bomo v tem primeru sprejeli. Ker naredila je še kar preveč škode, tako da marsikdo samo čaka, da bi enako naredil njej kaj takaga nazaj," je rekla, ter iz bližnje mize vzela skleno z vrelo vodo. Vanjo je vsipala zdrobljena zelišča, ter s drobno palico začela mešati. "Mogoče je res koga varoval ali pa je v zadnjem trenutku prestregel napad na nekoga drugega. Ker druga si ne znam predstavljati. Kolikor sem ga lahko spoznala, ni takšen tip osebnosti, da bi se kar sam pustil napasti ali pa da bi mirno čakal, ko ga bi kdo drugi mesaril," je rekla, ter se zavedala, da je v zadnjem trenutku uporabljala večino besed, ki jih pred letom dni še ni. Torej je z urjenjem pridobila tudi trdnost uma. Zdaj je že zmešala do grobega, tako da je bila kot trdna krema. Stopila je nasproti Kyre, ter se sklonila nad njegovo desno krilo, kjer je bila poškodba največja. Skorajda odtrgal delež membrane je zravnala, da se je skladal z mestom, kjer je bil odtrgan. Počakala je, da je Kyra nanesla zdravilno brozgo, nato pa še je Ine nanjo nanesla kremo, ki bo brozgo dobesedno prisilila, da se bo vsa vtrla v membrano in jo dokončno zacelila.

[Kyra]

Nekoga je reševal? Seveda... Èe ne bi bil nezavesten, bi ga Kyra krepko nadrla kaj hudièa se gre. Preden se bo zbudil, se bo njena jeza že ohladila. A resen pogovor mu vseeno ne uide. "No ja, še najbolje bo znal razložiti samo, zato nimamo druge izbire, kot da èakamo, da se zbudi. Kar bo pa, upam da, kmalu." Ko je oskrbela krila, se je lotila še ran po njegovem hrbtu. Da bi jih lahko dobro obvezali, ga je morala spet rahlo dvigniti v zrak. Poèakala je, da je Ine konèala s povoji ter ga spustila nazaj na posteljo. "Tako, to je vse kar lahko storiva za zdaj. Napoj že uèinkuje, zdravila pa tudi, saj so rane tople." Zravnala se je in pospravila stvari nazaj v predalnik.
"Lahko, prosim, Kyi naroèiš naj gre poiskat župnika? Naj se zmeni za pogreb in to èim prej. Èe se le da, že jutri. Pa naj gre sama - noèem, da pritegne kakšno nepotrebno pozornost." je prosila Ine. "Aja pa zopet se boš morala teleportirati, ker prehod v sobano lahko odpre samo Avis. Èe kdo kaj vpraša kako je, reci samo, da je v redu. Podrobnosti se jih zaenkrat še ne tièejo." Ozrla se je za stolom in ga primaknila med posteljo in predalnik. Ni se nameravala ganiti od njega dokler se ne zbudi. "Avis, spomni se svoje obljube." je dejala mehko, a popolnoma odloèno, ko mu je s krpo obrisala èelo. "Èe bo kaj novega, me obvesti. Sem pa lahko prideš samo ti, zato v kali zatri kakšne zoprne ideje ostalih." je še naroèila Ini.

[Maxin]

Ine je začutil njeno jezo, zato za trenutek ni rekla ničesar. Do konca je pomagala Kyri oskrbeti krila, ter potem vse ostale rane na telesu. Pospravila je skledo, ter si odšla umit roke. Ni hotela da se ji krema vpije v prste, saj bi lahko kasneje imela nepotrebne posledice.
"Župnika za koga? Verjetneje za Mordio, a ne? Ker kolikor vidim bo z Avisom v kratek bolje. Bom poskušala umiriti posameznike, ki se še vedno čutijo malce herojevsko. Hjoj, kako mi je šel oni majhen herojček na živce. Ko psiček je letal zadaj," je rekla Ine, ter zmajala, zraven pa ji je ušel rahel smeh. "Ne skrbi, ne bom po nepotrebnem izdajala, kako je z Avisom. In upam, da me ne bodo napšadli z vprašanji, ko bom spet prišla v dvorano," je dodala, ter stopila bližje k zidu. Tam se je obrnila, ter se ozrla proti Kyri. Počakala je samo, da ji pove, za koga je mišljen župnik za pogreb.

[Kyra]

"Da, za Mordio, seveda. Avis bo do veèera že buden." se je nasmehnila Kyra. Mordii pa žal ni bilo veè pomoèi. "Èe te bodo preveè napadli z vprašanji, jih enostavno presliši. Sicer se bo kdo verjetno kujal, ampak trenutno je to naša najmanjša skrb." ji je svetovala. Res ni bilo treba vsem vsega vedeti. Ko je Ine odšla, oziroma se teleportirala nazaj v dvorano, je Kyra pozorno prisluhnila. A njen sluh še daleè ni bil dovolj izostren, da bi lahko slišala kaj se dogaja v dvorano. Obrnila se je nazaj k postelji in se zagledala v Avisa, kot bi ga s svojim strmenjem skušala zbuditi.

[Avis]

Avis je odprl oci, ko se je noc ze prevesala v jutro. Na kavcu na drugi strani sobe je spala Kyra. Namrscil se je, saj je v temi ni dobro videl. Z bolecinami, ki so ga skoraj ohromile je vstal in neslisno stopil v sosednjo sobo. Tam je stalo veliko ogledalo, nekoliko poceno, ceprav se ni mogel spomniti, v katerem navalu jeze ga je razbil. Ce ne bi vedel, da Kyra spi, bi se bolj potrudil umiriti svoje srce, ki je divjalo kakor se nikdar pred tem. Njegova postava v ogledalu je bila klavrna, unicena. "Moral bi biti mrtev," je dahnil in se naslonil na ogledalo. Bil si, mu je nenadoma odvrnil sepet. Avis se je sunkovito odrinil od ogledala in se zagledal v svojo podobo. Angel, ki je stal v ogledalu ni izgledal niti malo raztrgan in potolcen. Pravzaprav je bil sijoc in zdrav, bela peresa so kronala njegova mogocna krila in njegove oci so bile temno modre, kakor morje po nevihti. Avis je globoko pogoltnil. "Gotovo se mi blede," je zasepetal. Ne, mu je odvrnila njegova podoba v ogledalu, Zdaj sele koncno vidis resnico. Umrl si, Aviel, umrl v dejanju nesebicne ljubezni. In zato te je Bog sprejel nazaj v svoj objem. Avis je za trenutek pozabil dihati. To ni bilo mogoce... "Toda... ne morem jih zapustiti," je zasepetal ogledalu in njegove misli so poletele h Kyri, ki je se vedno spala v drugi sobi. Podoba v ogledalu je umolknila in se zazrla navzgor. Potem se ti bodo pridruzili, je rekla nezno. Avis je naslonil svoje dlani na ogledalo. "Pridruzili?" Njegov odsev je naslonil svoje dlani na njegove in prikimal. Kar je zlega, bo dobro in kar je dobro, bo zlo. To je bozja beseda.

Slepec blisk je le za trenutek ozarel Sunnydale. In ko se je Avis zbudil, je pred seboj zagledal bela peresa.

[Kyra]

Kyra je poèasi odprla oèi. Sploh ni vedela kdaj je zaspala. Zamežikala je proti Avisovi postelji, ki pa je bila prazna. Skoèila je pokonci, misleè, da je kaj narobe, a zagledala ga je pred ogledalom. Vsa belina jo je za trenutek zaslepila in morala je pripreti oèi. "A-avis? Kaj se je zgodilo?" je zmedeno vprašala in stopila bliže. O ranah ni bilo nikjer niti sledu in èrna krila so bila sedaj belega kot sveže zapadli sneg. Vsako pero popolno, kot bi bilo božje delo. Dvignila je roko, kot bi se hotela preprièati, da ne sanja, da je resnièno kar vidi. Zadnji trenutek preden bi se ga dotaknila z blazinicami prstov, je spustila roko, potem pa ga iznenada kar objela. "Si zmešan? Sploh veš kako me je skrbelo zate?!" ga je okarala s strogim glasom. Vseeno njeno poèetje ni bilo primerno, zato ga je izpustila in se v rahli zadregi odkašljala. "Torej, mi lahko pojasniš kaj se dogaja?"

[Avis]

Avis je odprtih rok sprejel njen objem, ceprav ga je zelo presenetila. Ko ga je izpustila, si jo je ogledal in opazil, da so bile njene, sicer temne obleke, bele in nasploh je bila videti nekako - svetla. Negotovo jo je prijel za roke. "Kaj se dogaja? Jah, nic. Samo ozdravel sem in zasluga za to gre, se mi zdi, tebi," je rekel mehko. "Kako se pocutis, Kyra?"

[Kyra]

"Brez Maxin mi ne bi uspelo." se je nasmehnila Kyra in sledila njegovemu pogledu. Zakaj hudièa je bila obleèena v belo? Že dobrih 80 let ni nosila bele barve. "Poèutim se... trapasto. Neverjetno sem raznežena nad dejstvom, da je s teboj v redu in kar naenkrat se mi je zahotelo sprehoda po cvetoèem travniku." je poèasi odgovorila. Ni bila ljubiteljica travnikov - rajši je imela strme peèine, vrh katerih je pihal veter z vonjem po morju in ob vznožju so valovi neusmiljeno butali ob skale. "Ne razumi me narobe. Veliko mi pomeniš, ampak nos me šèemi, kot da se pripravljam na jok in tega nisem še nikoli poèela. Morda, ko sem bila majhna, ampak..." Sredi stavka je utihnila in si negotovo obrisala solzo, ki ji je spolzela po licu. "Avis, to ni normalno! Najraje bi stekla ven in se opravièila vsem sorodnikom ljudi, ki sem jih pobila. Nikakor se ne poèutim dobro." Demonka polna soèutja, razumevanja in vse te solzavosti, ki se ji je že zdavnaj odpovedala? Nekaj je bilo hudo narobe.

[Maxin]

Ine je počasi odprla oči in upala, da bo vsaj na tej strani zidu kaj drugače. Ozerla se je proti postelji, ki je bila prazna. Tudi Kyre ni opazila. Na desni je zaslišala glasove, zato se je počasi odpravila tja. Hotela si je popraviti okrvavljeno majico, ampak tam se je zdaj znašla kristalno čista bela majica. "Kaj za vraga..." je načela svoje mrmranje, ko je pred sabo zagledala Avisa in Kyro. Za trenutek ji je zmanjkalo besed. Avis. Belo perje. Kyra. Vsa v belem. "Lahko samo nekaj vprašam?" se je zdaj zazrla v njiju. "Se vama sploh sanja, zakaj zdaj vse to? Od kod vsa tista sočutnost in jokavost onkraj tega zidu? In zakaj pri bogu smo vsi v belem?" je začudeno zrla v njiju. "Oprostita," je zavzdihnila. "Nimam navade toliko spraševati. Niti nimam pojma kaj se dogaja. Že ves večer se je v zraku nabirala neka napetost, energija. Prej pa je kar naenkrat butnila v mene, ter vsi občutki so se spremenili. Povem samo, sda bi to najmanj diši," je končala, ter se naslonila na rob zidu.

[Avis]

((Ljudje, dobri ste... dobre stvari se vam ne bi smele zdeti cudne, vi ste pa vsi like WTF in se ne pocutite ok in govorite o nekaksni solzavosti in.... mah. Vsaj potrudite se, prosim.))

Avis se je zasukal proti Maxin. "Meni se zdi, da izgledas cudovito," je rekel mehko, z glasom polnim optimizma. "Ne vem, zakaj sta zaskrbljeni. Saj je vse tako kot zmeraj." Obrnil se je stran od njiju, a samo za toliko, da je obrnil okoli enega od zidov in se je v njem odprla majhna kuhinja. Zarece se je obrnil k njima. "Bi katera malo caja?"

[Kyra]

((sorry eni se bodo paè *puf* spremenil, midve sva se pa odloèili ohrant spomine in dobro veva, da nikoli nisva nosili bele barve. ampak ok, ne bova veè tako zgroženi paè pa prijetno navdušeni in 'oh saj je vse tako kot mora biti'.))

"Veš, da ti bela barva res pristaja? Tako lepo poudari tvoje prijazne oèi." se je Kyra nasmehnila Ini. Sedla je nazaj na kavè in roke položila v naroèje. "Ne opravièuj se Maxin. Vprašanja niso niè slabega." je pomirila prijateljico ter ji pomignila naj se ji pridruži, da ne bo tako slonela na zidu. "Z veseljem! Èaj bi se mi zelo prilegel." Nasmehnila se je Avisu in za trenutek obèudovala njegova lepo zložena krila, potem pa se veselo obrnila nazaj k Ine. "Se mi boš kasneje prosim pridružila pri sprehodu?" Zdi se mi, da že predolgo nisem bila na svežem zraku."

[Avis]

((Saj ne bi rekel, ce bi vaju skrbela samo bela barva, ampak vidve se obnasata kot da bi vaju samo preoblekli, ne pa spreobrnili. Poleg tega ti ni treba pretiravati, bodi normalna, samo kaksnih zlobnih nacrtov/komentarjev se vzdrzi. Vzemi to kot izziv, ne kot nadlogo. ))

Avis je natocil caj vsem trem in sedel na bliznji stol. Caj ga je prijetno umiril in tudi Kyra in Ine sta se nekoliko sprostili, cesar je bil zelo vesel. Tudi sam je razmisljal o tem, da bi preletel mesto in si ogledal, kako je zdaj videti Sunnydale. Vecina ljudi, ki niso bili razdeljeni na strani se ne bi niti smelo spremeniti, medtem ko svetlostranci... Zamisljeno je srknil se pozirek caja, potem pa skodelico odlozil na mizo. "Mislim, da bom sel malo pretegnit krila. Se vidimo kasneje?"

[Maxin]

"Hvala," je Ine zardela ob Avisovem odgovoru. Nato se je streznila, ter odšla proti kavču, ter se vsedla na prostega. "Hvala Kyra. Tudi tebi bela barva prav lepo pristaja. Mislim da ti zdaj bolj poudari majhne kodre na koncu las," se ji je vedro nasmehnila. "Brez problema. Tudi jaz sem že prej premišljevala, da še ta mesec nikoli nisem šla nabirat marjetic v mestni park. Že ves mesec cvetijo in napolnilo ozračje parka z njihovimi dišavami," je z mislimi zaplavala Ine k parku. Nato se je samo nasmejala, ter prikimala Avisu. "Hvala za čaj," je rekla, ter na skrivaj premerila njegova velika bela krila. "Uau," je samo tiho ušlo iz njenih ust, nato pa počasi v roke vzela skodelico čaja in odpila en požirek.

[Kyra]

((sam mi nismo prov svetlostranci, da bi zdej zaèel ugotavljat kako pregnat temne sile, ampak smo sami dobri ljudeki po duši, a ne? hipi scena je pa verjetno prepovedana ))

"Oh hvala." se je nasmehnila Kyra in komaj opazno zardela. V resnici so bili mehki kodri, ki so se na belih ramenih sedaj lepo videli, prav srèkani. "Avis èaj je naravnost odlièen!" Zdelo se ji je, kot da prviè pije to sladko tekoèino z okusom po sadju, ampak to ni moglo biti mogoèe. Verjetno samo še ni pila èaja, ki bi ji bil tako zelo všeè in imel ravno pravo sadje. "Kar pojdi ven. Gibanje pod toplim soncem ti bo samo koristilo." je še prikimala. Rane so se mu lepo zacelile in sedaj so krila zagoto potrebovala razgibavanje.
"Na sprehod lahko povabiva še Kyo in Kaio, potem pa se ustavimo v tisti novi trgovini z dišavami in raznimi okrasnimi predmeti. Ta prostor nujno potrebuje nekaj barv, ker je èisto preveè pust za moj okus." se je obrnila nazaj k Ine. "Kakšno okno tudi ne bi škodovalo, ampak to bo pa verjetno že bolj težko."